Terapevtka in lifecoach Egli Ilić razkriva, zakaj ljudje, ki so se kot otroci počutili nezadostni, da bi si zaslužili ljubezen, najlepša čustva tudi v odraslem obdobju nemalokrat prelevijo v dramo, ki se jim vleče skozi življenje, medtem ko sanjajo o romantični ljubezni in njeni odrešitvi.
Vsak odnos, ki ga uresničujemo, je menjava energije, in če je uravnovešena, se bomo v njem počutili dobro in tudi sam odnos bo kakovosten. Toda če smo imeli porušene odnose s starši, se bodo ti slabo odražali tudi na drugih odnosih in večina odnosov bo nekakovostna, ker bomo podzavestno skušali nadomestiti izgubljeno energijo.
Ko oseba, ki nikoli ni imela kakovostnih odnosov v družini, vstopi v čustveni odnos, bo vse vzorce obnašanja, s katerimi si je skušala prislužiti ljubezen staršev, prenesla tudi na odnos s partnerjem.
Ne zaslužim si ljubezni
Če so takšni osebi starši globoko v podzavest vcepili prepričanje, da je v svojem izvirnem izražanju nezadostna, se v zvezi nikoli ne bo počutila dovolj dobra in bo mislila, da jo tako doživlja tudi partner. Ker bo ves čas skušala skriti, kar je, da bi si tako prislužila ali obdržala partnerjevo ljubezen, bo ves čas živela v napetosti in se bo s tem blokirala pred doživljanjem pristnih čustev.
Odvisnost od partnerja
Ne glede na to, da v odnosu ne bo doživljala ugodja, bo takšna oseba postala odvisna od odnosa in od partnerja, ki bosta postala predmet njenih fiksacij. Skušala ju bo pod vsako ceno ohraniti, ker bi se brez njiju počutila še bolj pomanjkljiva. Zaradi tega bo morda postala ljubosumna, imela bo potrebo nadzorovati partnerja in mu na različne načine omejevati svobodo.
Primerno modelu, ki se ga je naučila v otroštvu, bo od njega zahtevala določen tip obnašanja in druge oblike dokazovanja ljubezni, ki ne bodo imeli meja, in pogosto bo od partnerja zahtevala, da se podobno obnaša do nje, ker si bo podzavestno vse to razlagala kot dokaz ljubezni.
Zasužnjevanje samega sebe
Vendar je nemogoče nadzorovati druge, ne da bi obenem nadzorovali sebe, ker bomo med poskusi, da od druge osebe dobimo, kar si želimo, sami nadzorovani z določenimi obnašanjem ter bomo sami sebe zasužnjevali. Ne le da si tako ne bomo vrnili svoje izgubljene energije in celotnosti, temveč jo bomo v svojih nezdravih fiksacijah precej izgubljali. Tako za nas kot za partnerja bo odnos postal izčrpavajoč in prežet z boleznijo.
A ker se v takšnih odnosih ponavadi znajdejo ljudje z istimi družinskimi obrazci in istimi podzavestnimi potrebami, noben od partnerjev ne bo imel moči iz njega izstopiti, in svojo odvisnost bo istovetil z ljubeznijo.
Egli Ilić, priredila Petra Arula