Občutenje lastne veličine nam daje dostojanstvo in ustvarjalno moč

Vsak od nas je neizčrpen vir darov življenja. Poznati veličino sebe in drugih pomeni sprejeti in živeti te darove.

8. 4. 2015

Na februarskem Sensa vikendu sta nas pisateljica Alenka Rebula in terapevtka Josipa Prebeg povabili na potovanje k lastni veličini. Na delavnici Doživeti veličino sebe in drugega sta nam skozi izbrane besede in metode za osebno rast predstavili pomen doživljanja veličine, prepoznavanja svojih darov, soočanja z neprijetnimi občutji in načine, kako najti pot iz bede. Simbioza slišanega in občutenega je pripomogla h globljemu razumevanju veličine. V sebi in v drugem.

Občutenje lastne veličine nam daje dostojanstvo in ustvarjalno moč.

Ko se naučimo počastiti druge, se nam odprejo notranji svetovi obilja in povezanosti. Zdravilno sporočilo delavnice je bilo, da smo dragoceni in kako pomembni so najmanjši koraki. Skušali smo prepoznati, da v nas živi nekaj nedotaknjenega, častnega in mogočnega, kar je mogoče občutiti tudi sredi težav in neuspehov.

Sedeli smo na tleh, saj se po besedah Alenke Rebula s tem približamo skromnosti. ''S tem, ko se ponižamo, se v resnici povišamo,'' nas je prijazno ogovorila. V krogu povezanosti smo si polni pričakovanj, vznemirjenja in hrepenenja delili občutke.

Pisateljica Alenka Rebula, ki piše tisto, kar doživi sama, pravi, da je veličino srečala pozno v življenju. ''Besede veličina skorajda ne uporabljamo, še posebej ne v zvezi s sabo. Drugi obraz veličine je beda, pomanjkanje, obubožanost. Hrepenenje, da bi se počutili veliki in lepi, je nekaj zelo velikega. Večina se je temu odpovedala. Klic po veličini v nas je velika in močna sila.

Pomembno je, da zaživimo veličino v sebi.

Veličine ni mogoče nositi, če imaš šibke noge.

Obstajajo štiri sposobnosti, s pomočjo katerih lahko nosimo veličino:

1. Sposobnost zaščititi dobro, ki je v nas.

2. Sposobnost svežine, da se počutimo živi, da porajamo nove vzgibe.

3. Sposobnost, da sprejemamo darove, ki smo jih prejeli ob rojstvu.

4. Sposobnost, da množimo darove in da živimo polno.

Pomembno je sprejemati dobro, ki pogosto ni ozaveščeno. Vsak otrok je ob rojstvu obdarjen, saj mu v zibelko položijo darove. Skozi pravljice o rojenicah se prenaša resnica, da se ne rodimo prazni, ničevi, temveč s talenti, z zakladi in imetjem. Da bi to odkrili, je darove najprej treba prepoznati. Vsak otrok ve, da v sebi nosi zaklade. Otrok ne dvomi v svojo vrednost in ima skrito zavedanje o veličini svojega bitja. Zaveda se, da je dragoceno bitje. Svoje želje in potrebe izraža, kot da mu nekaj pripada. Večina ljudi iz stanja o zavedanju svoje dragocenosti izstopi in zaide.

Danaja Lorenčič

Celoten članek vam je na voljo v aprilski številki revije Sensa