Vsak je že kdaj občutil želo ljubosumja. Gre za povsem naraven pojav v naših odnosih in v majhnih količinah je lahko koristen za ohranjanje napetosti v razmerju. Toda če nas ljubosumje povsem prevzame, je to znak, da je čas za rast.
Dekle se na zabavi pogovarja s postavnim fantom in se mu nasmiha. Za njenega fanta je to signal, da se je pojavil tekmec.
Mož začne naenkrat hoditi na službena potovanja, in to prav v času, ko je na njegov oddelek prišla nova sodelavka. To je alarm za njegovo ženo, ki se ustraši, da je ogrožen njen zakon.
Če ljudje zaznajo grožnjo, se hitro vznemirijo, ljubosumje pa ni značilno zgolj za zveze, ki temeljijo na ljubezni ali spolnosti, temveč tudi za številne druge medčloveške odnose. Srečamo ga tako pri pol leta starih otrocih kot pri 65-letnih veteranih. Prisotno je pri obeh spolih in v vseh kulturah, antropologi pa so prepričani, da je staro prav toliko kot ljubezen in poželenje: torej toliko kot človeštvo.
Vsi smo že kdaj občutili želo ljubosumja in se ustrašili, da bi zaradi njega lahko izgubili glavo. Glede na to, da to čustvo igra pomembno vlogo v evoluciji in ga imamo že v genih, ni nič čudnega, da je tako močno.
Dvom o lastni vrednosti
Čustva je že pregovorno težko definirati, definicijam pa se še posebno uspešno izmikajo zapletena čustva, kakršno je tudi ljubosumje.
To zajema kup neprijetnih občutkov, kot so strah, tesnoba, zanemarjenost, izguba, žalost, jeza, ponižanje in zavist. Mnogi psihologi menijo, da je v temelju ljubosumja dvom o lastni vrednosti, da pa se to čustvo lahko razvije tudi z drugimi spodbudami, kot sta na primer sebičnost in tekmovalnost.
Psiholog Steven Stosny iz Washingtona ocenjuje, da ljubosumje tipično prizadene negotove osebe v nestabilnih zvezah. Zveza je nestabilna, če je en od partnerjev občutno bolj zaželen od drugega: zaradi svoje mladosti, telesne privlačnosti, družbenega ugleda, porekla ali druge cenjene lastnosti.
V takšni neuravnoteženi zvezi je manj zaželeni partner oziroma tisti, ki se tako doživlja, kandidat za ljubosumje. Negotovost se ponavadi nanaša na spolnost, zajema pa tudi polje prijateljstva in družinskih odnosov.
Nekateri ljudje so ljubosumni na vsakogar, ki krade pozornost njim ljube osebe. Na žalost z izkazovanjem ljubosumja negotovi ljudje po drugi strani ustvarjajo občutek zadušljivosti in s tem zvezo delajo še bolj nestabilno.
Najboljša in najbolj konstruktivna taktika je, da občutke ljubosumja izkoristimo za delo na sebi. Francoska psihiatrinja Marcianne Blevis, ki je preučila na stotine zvez, prežetih s tem čustvom, trdi, da se je ob pojavu ljubosumja treba zazreti vase in ne v partnerja oziroma v tisto osebo, ki jo imamo za svojo tekmico.
Tipično tarča našega ljubosumja oziroma naš tekmec uničuje naše samospoštovanje, saj se nam zdi, da izžareva avro čarobnih lastnosti, ki jih sami nimamo. Toda te lastnosti tej osebi pripišemo kar sami. V resnici smo ljubosumni na nekaj, česar sami v sebi nismo uresničili, zato naj bo to ljubosumje spodbuda, da se izboljšamo in spet premislimo o sebi.
Opozorilo partnerju in okolici
Občutek manjvrednosti pa ni edini temelj ljubosumja. Partnerja lahko izgubimo tudi zaradi nekoga, ki ni ne bolj privlačen ne bolj zaželen od nas, temveč le uspešneje manipulira. Pomembno je, da partnerja obdržimo neodvisno od značajskih lastnosti tekmeca ali njegovega delovanja.
Evolucijski psiholog David Buss ljubosumje opisuje kot nujno čustvo, ki služi kot sredstvo odvračanja od nezvestobe, ki ji podležejo tako moški kot ženske.
Buss pravi, da ljudje uporabljajo ljubosumje kot opozorilni signal partnerju, da ne zavije s poti, in okolju, naj se ne vmešava v tujo zvezo. To je tudi sam izkusil na lastni koži, ko je njegovo nekdanje dekle prihajalo k njemu v službo in ga preverjalo pred vsemi. Bussove sodelavke so dobro vedele, za kaj gre, zato se z njim raje niso preveč zbliževale, da ne bi prišle v konflikt z 'ljubosumnim zmajem'.
Klasično vedenje ljubosumnega posameznika, ki vključuje nadzor prek vohunjenja, prisluškovanja, brskanja po stvareh in zasliševanja, pri partnerju neredko vzbudi odpor. Izpad ljubosumja lahko ohrani zvezo le z zastraševanjem partnerja s hudimi posledicami v primeru nezvestobe. Toda zveza, ki se ohranja zgolj zaradi ljubosumja, ni zdrava in ne temelji na ljubezni.
"Ljubosumje praviloma ni varuh, temveč uničevalec ljubezni," se strinja Marcianne Blevis. Toda ljudje in mnoge druge živalske vrste k intimnim zvezam ne težijo zgolj zaradi romantičnih razlogov.
Ne zveni ravno lepo, a nekateri partnerja tudi brez ljubezni raje zadržujejo ob sebi, kot da bi ga prepustili drugim.
"Napačno je sklepati, da ljubosumje vedno vključuje ljubezen. Tudi posameznik, ki svoje žene ne prenaša, lahko postane ljubosumen, če opazi, da se nekdo drug zanima zanjo," pravi izraelski filozof Aaron Benzeev.
V takšnem primeru je tisto, kar sproži napad ljubosumja, možnost poraza. Takšno ljubosumje je bolj kot z ljubeznijo povezano s sebičnostjo.
Tudi ljubosumje ima spol
Buss, avtor knjige o ljubosumju The Dangerous Passion (Nevarna strast op. p.), v kateri trdi, da je to čustvo potrebno prav toliko kot ljubezen in seks, pravi, da moški in ženske ljubosumje doživljajo drugače in v drugačnih okoliščinah.
Moški naj bi tako ljubosumje doživljali predvsem ob možnosti nezvestobe, povezane s spolnostjo, torej, če nekdo drug ogroža njegovo izključno pravico do partneričinega telesa. Po drugi strani je ženska bolj ljubosumna v čustvenem smislu, če torej začuti, da ji neka druga prevzema srce njenega partnerja.
Te razlike so biološko pogojene. Cilj moškega je preprečiti, da bi ženska zanosila s tekmecem, ženske pa bolj skrbi, da bi moški, če bi odšel z drugo, zanemaril svoje materialne obveznosti, ki jih ima do nje in njenih otrok, s čimer bi bilo ogroženo njihovo preživetje.
Medtem ko viharno ljubosumje prinaša stres in razkol, je zmerna količina ljubosumja koristna za dobro zdravje zveze. To še posebno velja za njene začetke in za fazo dvorjenja.
Kot pravi Stosny: "Kot po paradoksu vsi hrepenimo po kančku ljubosumja, saj to odraža stopnjo zavzetosti. V majhnih količinah je pokazatelj, koliko nekomu pomenimo."
Zdravo v majhnih količinah
Ljubosumje izzovemo, ko preverjamo, ali je v odnos vredno vpletati čustva. Če druga stran pokaže, da je ljubosumna, pomeni, da ji ni vseeno za nas in da vanjo lahko še naprej vlagamo čustva. Če se ne odzove, je to morda znak, da se za nas niti ne zmeni.
Ker je ljubosumje koristen pokazatelj privrženosti in zanimanja, je razumljivo, da ga nekateri uporabljajo naklepno. In ženske to počnejo trikrat pogosteje od moških.
Raziskave so pokazale, da med 30 in 40 odstotkov žensk ljubosumje pri partnerju spodbudi premišljeno, z namenom, da bi videle, kako se bodo ti odzvali. Ženske taktike vključujejo omenjanje nekdanjih fantov, neodzivanje na klice, da bi partner pomislil, da ga partnerka vara, nasmihanje in klepetanje s postavnimi moškimi.
"Presenetljivo lahko je pritisniti na stikalo moškega ljubosumja. Ti se manipulacije pogosto sploh ne zavedajo," pravi Buss.
Pripadniki obeh spolov uporabljajo taktiko ustvarjanja vtisa, da so zelo iskani. Če jim to uspe, jih bo partner doživljal kot privlačnejše in jih bo posledično bolj cenil. "Ljudje ne želijo biti v zvezi z nekom, za katerega se ne zanima nihče drug," trdi Buss.
Da je ljubosumje v zmernih količinah nekaj dobrega in hkrati pomembna sestavina odnosov, je pokazala tudi raziskava, v kateri so spremljali fante in dekleta v parih. Izmed 500 parov je bilo po sedmih letih 25 odstotkov zakonskih zvez. Med poročenimi je bilo največ tistih, ki so se med raziskavo izkazali za ljubosumne, medtem ko so zveze skoraj vseh tistih, ki niso bili ljubosumni, razpadle!
Ljubosumje je torej sestavina zveze, ki v zmerni količini ohranja napetost in priča o motivaciji partnerjev, da drug drugega obdržita ob sebi. Toda če nas ljubosumje muči in grize, njegova vloga ni več zaščitna, temveč uničujoča.
Če se znajdete v takšnem položaju, se namesto, da bi obsojali partnerja ali tekmeca, zazrite vase, odkrijte, kako lahko napredujete, in za to nekaj naredite. Ne glede na to, kako se bodo iztekle stvari z vašo zvezo, boste iz tega procesa prišli boljši, kot ste bili prej.
Ozren Podnar
- Preberite še: Koliko ljubosumja prenese ljubezen?