Obsojamo navadno takrat, ko ne razumemo... Zato se poskušajmo izogibati sodbam v čim večji meri. Kajti navsezadnje bo sojeno tudi nam in naš sodnik ne bo nihče drug kot mi sami.
Kako odpraviti sodbe?
Z razumevanjem. Vsakič, ko sodimo, se vprašajmo, kaj je tisto, česar ne sprejemamo, zakaj ne sprejemamo in zakaj nas ogroža? Obsojanje vedno ločuje. Nekoga naredi boljšega, višjega od drugega in s tem izniči enakovrednost, zapre pot ljubezni.
Če ne sprejemamo vedenja nekoga drugega, vedimo, da nam ta kaže na nekaj, kar moramo spremeniti mi, v nas samih. Mogoče moramo biti bolj iskreni, trdni, prepričani vase in v svojo vrednost, odločni, ... poiščimo rešitve v sebi.
Če obsojamo dejanja drugih, se zavedajmo, da vsak človek dela tako, kot misli, da je zanj v tistem trenutku najbolje. Če bi menil, da bi bila zanj boljša kaka druga rešitev, bi jo zagotovo izbral.
Če bi bili mi v njegovih čevljih, z vso njegovo zgodovino in prepričanji, ne bi ravnali nič drugače, četudi smo trdno prepričani, da temu ni tako.
To pa ne pomeni, da se moramo vsakič, ko o nekom pomislimo kaj slabega, počutiti slabo. Le zavejmo se teh misli, jih ne podpihujmo in se vprašajmo, kaj nam želijo povedati, nič več. Ne obsojajmo se, kajti tu so, kar nam želijo nekaj sporočiti in ne, da bi nas spravljale v zadrego ali nas poniževale.
Duša nam pomaga poiskati ljubezen v nas samih. Kdo pa je bolj vreden ljubezni, če ne mi? Za našo dušo nismo nikoli nesposobni, izgubljen primer ali nevredni. Smo le otroci, ki se še učimo.
Besedila: Barbara Fojkar