Ko v odnosu začnemo kriviti, obsojati ali napadati partnerja, pogosto verjamemo, da s tem izražamo svojo bolečino, razočaranje ali potrebo po spremembi. A naš partner tega ne sliši tako, kot bi želeli. Njegov živčni sistem ne zazna sporočila “želim spremembo” – ampak zazna “napaden si”.
Telo v hipu zazna grožnjo
Človeški živčni sistem je zasnovan tako, da se ob grožnji samodejno odzove z enim izmed treh odzivov: boj, beg ali zamrznitev. Ko torej partnerja napadamo z očitki, kritikami ali sarkazmom, se v njem sproži obrambna reakcija:
- lahko se začne braniti,
- ali ugasne, se umakne vase ali odide stran,
- ali pa napade nazaj, saj občuti, da se mora zaščititi.
V vsakem primeru se zapre tisto, kar je za partnerski odnos ključno – občutek varnosti in povezanosti. Tudi če imamo prav, tudi če nas je res nekaj prizadelo, napad partnerja ne vodi k bližini, ampak k oddaljenosti.
Ko obsojamo, običajno želimo, da bi partner prevzel odgovornost. Vendar krivda ni isto kot odgovornost. Kadar nekoga obsodimo, ga potisnemo v sram in obrambnost – to pa zapre vrata spremembi. Resnična odgovornost se lahko rodi le tam, kjer je prostor za razumevanje, kjer se človek čuti slišan in spoštovan, ne ponižan.
Kako torej pristopiti, ko nas nekaj moti?
Če želimo v odnosu več razumevanja, se moramo naučiti izražati svojo resnico brez napada. To pomeni:
- Govoriti o svojih občutkih, ne o partnerjevih napakah. Namesto “Nikoli me ne poslušaš!” rečemo: “Počutim se spregledano, ko govorim, pa nimaš časa zame.”
- Uporabljati jaz-izjave, ne “ti”-kritike.
- Preden spregovorimo, si vzemimo trenutek za pomiritev – nekaj globokih vdihov, morda kratek sprehod. Ko smo mirnejši, lahko govorimo iz stika, ne iz obrambnega odziva.
- Poskusimo vprašati, ne zahtevati: “Bi te lahko nekaj prosila? Bi lahko naslednjič poskusila to narediti drugače?”
Tak pristop ne pomeni, da zanemarimo svoje meje. Pomeni le, da jih postavimo na način, ki ohranja stik, namesto da ga prekine.
Bližina ne raste iz popolnosti, temveč iz občutka varnosti – iz vedenja, da nas drugi vidi, razume in ne bo uničil, ko naredimo napako. Ko drug drugemu omogočimo, da se počutimo varno, lahko zgradimo most, po katerem se vračamo drug k drugemu tudi po sporih.
Ljubezen ni odsotnost konfliktov, temveč način, kako se jih dotaknemo.
In če se v trenutku, ko bi radi napadli, raje ustavimo in vprašamo: “Kaj pravzaprav hočem povedati?” ... potem smo že na poti k resnični bližini – takšni, ki ne zahteva popolnosti, ampak prisotnost.
