Obstajajo ženske, ki v sebi nosijo gotovost, da so dovolj dobre, in ki znajo brez občutka krivde postaviti jasno mejo ter se izraziti. Te ženske so bile videne – že zelo zgodaj. In eden ključnih likov, ki lahko to omogoči, je oče.
Ko jo oče zares vidi...
Deklica, ki jo oče resnično opazi, ni le nekdo, ki prejema pozornost – je nekdo, ki se čuti prepoznano v svoji notranji resnici. Očetova zmožnost, da je prisoten, čuteč in usklajen z njeno občutljivostjo, ji pošlje globoko sporočilo: "Tvoja čustva imajo prostor. Tvoja beseda nekaj pomeni. Tvoja prisotnost je pomembna."
Iz te izkušnje se v deklici oblikuje zdravo jedro:
- Ne izgublja se v odnosih – ostaja pri sebi.
- Ne išče stalnega potrjevanja – ker je bila že potrjena.
- Ne čuti potrebe, da se zmanjša, da bi bila ljubljena – ker je bila že ljubljena takšna, kot je.
- Ni je strah reči ne. Ve, da je dovolj – tudi brez zunanje potrditve.
- Zna komunicirati jasno, brez prilagajanja ali izogibanja konfliktu.
- Zna preživeti in je močna – ni odvisna od priznanja, ne potrjuje se skozi druge.
- Zna sprejemati ljubezen in pohvalo – brez nelagodja, brez potrebe, da se umakne.
- Njen živčni sistem ni programiran za paniko – zna se pomiriti, ostati navzoča in prizemljena.
- Zna ljubiti samo sebe.
Očetova sposobnost, da v hčerki vidi osebo, ne ideal, ne projekcijo, ne lastnino – temveč živo, čutečo, mislečo, celovito bitje – ji omogoči, da tudi sama postane ogledalo ljubezni, spoštovanja in varnosti.
In če tega ni bilo?
A nekatere ženske tega niso doživele - lahko bi rekli, da verjetno kar večina. Namesto navzočega očeta je bil morda tam čustveno odsoten, kritičen, hladen ali nepredvidljiv moški. Morda ni bilo nikogar. Morda je bila ljubezen pogojna – treba si jo je bilo zaslužiti, prigarati ali celo ukrasti s prilagajanjem.
Posledice so lahko globoke:
- Težko postavlja meje.
- Išče potrjevanje zunaj sebe.
- Neizmerno se boji, da bo zapuščena.
- Dokazuje svojo vrednost skozi dajanje, prekomerno skrb in samopozabo. Ne zato, ker je z njo kaj narobe. Ampak zato, ker ni imela zrcala, ki bi ji potrdilo, da je dovolj že takšna, kot je.
Tukaj se začne pot zdravljenja – ne skozi obsodbo, ampak skozi nežno razumevanje, da ženske, ki danes dvomijo vase, niso neuspešne v ljubezni. So le deklice, ki niso bile videne. In danes znova iščejo ta pogled in pozornost – pogosto pri napačnih ljudeh ali v napačnih oblikah.
Toda obstaja pot. Z iskrenim notranjim delom, s podporo sočutnega terapevtskega odnosa ali skozi globoko samorefleksijo, lahko ženska obnovi stik s sabo, prepozna vzorce, ki niso njeni, in se spomni, kdo je bila, preden se je naučila, da mora biti nekaj drugega.
Če je bila videna – raste. Če ne, pa se lahko nauči videti sebe. In to je najbolj čudežen del: čeprav deklica morda ni bila videna takrat, lahko ženska, ki je danes, nauči videti samo sebe. Ne kot projekt, ki ga je treba popraviti. Ampak kot življenje, ki si zasluži biti objeto.
