Od kod izvira sovraštvo do sebe?

Morda se včasih zalotite, da se nimate radi in se ob tem vprašate, od kod sploh izvira sovraštvo do sebe?

Od kod izvira sovraštvo do sebe? (foto: Profimedia) Profimedia
7. 10. 2022

Menim, da razlog tiči v naši preteklosti. V otroštvu noben od nas ni bil popolnoma ljubljen. To je naloga naših življenj tukaj. Na Zemljo smo prišli, da bi se naučili, kako se imeti radi.

Naj je bilo vaše otroštvo še tako zabavno, ste kot otrok verjetno kdaj slišali katero od naslednjih izjav: "Poglej, kaj si storil. Da te ni sram.", "Nehaj s tem! Odloži to!", "Tako se pa res ne obnaša!", "Ti meni ne boš jezikal.", "Kdo pa misliš, da si? Kako si drzneš?", "Ne smeš se tako počutiti." ali kaj podobnega.

Odrasli vas v otroštvu niso želeli namerno prizadeti, temveč so vas le vzgajali, kakor so vedeli in znali - enako, kot so bili vzgojeni sami, pa tudi njihovi starši, stari starši in prastari starši itd.

Starši in odrasli v naši družbi so našli način, kako vzdrževati svojo predstavo o sebi: sebe in vas so pitali s prepričanjem, da je vse storjeno v vašo korist. S to lažjo so nas nahranili že od prvega dne.

Otroke silimo ure in ure poslušati predavanja v okolju, ki je podoben zaporu in ga imenujemo šola, ter jim pravimo, da je to v njihovo dobro. Discipliniramo jih na načine, ki so boleči tako za njihov um, kot telo, in trdimo, da je to v njihovo korist.

Še več: otrokom dopovedujemo, da so njihove želje neprimerne, zato naj si izberejo druge, ter da je to v njihovo dobro.

Tu pa tiči težava. V otroštvu začnemo verjeti, da imajo naši starši morda prav. Začnemo si misliti: "To je res v moje dobro." Verjamemo, da naši starši o svetu gotovo vedo več od nas, saj je od njih odvisno naše preživetje.

Pod vplivom vsega tega verjamemo, da je nekaj, kar nam povzroča bolečino, v naše dobro. Začnemo verjeti, da je užitek za nas slab, bolečina pa dobra.

Ko so nam starši ponavljali: "Radi te imamo in to počnemo v tvoje dobro," so nam obenem povzročali bolečino. Zato smo začeli verjeti, da je ljubezen bolečina.

Posledično mislimo, da nas čustva, naš notranji sistem vodenja, zavajajo. Konec koncev nam sistem pravi, da čutimo radost, ko počnemo nekaj, za kar mama trdi, da ni dobro za nas. 

Tako ne zaupamo več svojim željam. Ko čutimo prijetnost oziroma užitek, mislimo, da je nekaj narobe. Opustimo zamisel, da je naša lastna sreča pomembna. 

Ko verjamemo, da nas bolečina, trpljenje in sovraštvo do sebe delajo dobre in nam prinašajo ljubezen, bolečine ne moremo več izpustiti, saj smo prepričani, da nam ta služi. Posvetimo se ohranjanju bolečine v sebi in jo branimo. Postanemo prepričani, da bomo, če bolečino izpustimo in se usmerimo proti ljubezni do sebe, postali grožnja družbi. Da bomo slabi in nas bodo vsi zapustili. Da nas ne bo mogoče ljubiti.

Ponavljam: naši starši tega niso naredili z namenom, da bi nas ranili, vendar pa niso razumeli, da bomo na podlagi njihovega ravnanja mislili, da nismo dovolj dobri. 

Na tej točki je v našem svetu sovraštvo do sebe tako normalno stanje, da ga občuti skoraj vsakdo. Ni le del življenja ljudi, ki so zasvojeni z mamili, ki se režejo ali prenajedajo. To so le primeri, ko sovraštvo do sebe deluje na odkrit način, namesto prikrito.

Čas je, da ponovno vzljubimo sebe in tako tudi sami vzgojimo otroke, ki se imajo radi.

Če si želimo, da naš otrok ne bi prevzel vzorca sovraštva do sebe, se moramo najprej vzljubiti sami.

Krog sovraštva do sebe je težko prekiniti. Naučeni smo, da je sebično in torej slabo, če imamo radi sebe. Ljubezen lahko dobimo samo od drugih in da bi to dosegli, moramo zadostiti njihovim pričakovanjem. Težava pa je v tem, da jih nikoli ne bomo izpolnili, saj ta pričakovanja niso naša lastna in ne odražajo naših dejanskih želja.

Zato tudi ljubezen, ki jo dobimo zaradi izpolnjevanja pričakovanj drugih, ni prava ljubezen, saj smo se morali spremeniti, da bi jo dobili. Nobeno presenečenje ni, da na ta način postanemo le še bolj izgubljeni in zmedeni, sovraštvo do sebe pa se še dodatno okrepi.

Osvobodimo se lahko le tako, da prepoznamo začaran krog sovraštva do sebe, v katerega smo se ujeli.

Za začetek je pomembno, da se spoznamo. Da se vrnemo k sebi in ugotovimo, kaj so pravzaprav naše pristne želje. Kaj nas osrečuje? Po čem v resnici hrepenimo?

Nato se začnemo sprejemati in upoštevati. Ključno je, da začnemo slediti svojemu notranjemu glasu in ne pričakovanjem družbe.

Le, ko se usmerimo vase, se lahko osvobodimo sovraštva do sebe in resnično zaživimo življenje, napolnjeno z ljubeznijo in to ljubezen predamo tudi na otroke.

Prirejeno po: Teal Swan - Sence pred zoro