Od srca do srca - ŠIRIMO srčne zgodbe

Vse to so stvari, katerim sem v preteklem letu posvetila posebno pozornost. 2021 je bilo tako zame polno novih občutkov, doživljanj in izkušenj. Ponovno sem začela obiskovati psihoterapevta in skupaj prihajava do zanimivih zaključkov, ki bi jih rada podelila z vami. Še posebej zato, ker želim ostati iskrena in ker si želim, da bi se o teh stvareh v naši družbi več govorilo. Najprej bi rada odgovorila na vprašanje, zakaj psihoterapija? Travme in zlorabe v otroštvu niso edini razlog, zaradi katerega ti je “dovoljeno” obiskovati psihoterapevta. Na srečo to ni bil moj razlog, pa vendarle. Moja življenjska prioriteta je spoznavanje sebe. Skladno s tem nenehno iščem načine, kako postati boljša verzija sebe. Knjige so mi bile na začetku do neke mere v pomoč, vendar mi je veliko več prinesla odločitev za psihoterapevta, ki mi je pomagal odpreti razpoke na lastnih maskah, da sem se skoznje lahko začela zazirati v resnično sebe. Hvaležna sem, da imam to možnost.

Manj vrednotenja, več sprejemanja

Stojim pred Zvezdino vitrino tort. Gledam in razmišljam: “Kaj pa, če bi danes poskusila zeleno? Zanimiva je, nisem še videla take. Kaj pa, če ne bo tako dobra in se bom z izborom zafrknila? Tega si ne morem privoščiti, ker si danes želim resnično okusne torte. Najbolje bo, da ostanem pri svoji klasiki in naročim ‘zihrco’. Joj, Ana, resnično si dolgočasna, na tak način ne boš nikoli izkusila ničesar novega.” Notranji dialog, ki se vrti v moji glavi pri eni izmed najmanj pomembnih odločitev v življenju – katero torto bi naročila danes –, se mi ponavlja tudi v drugih življenjskih situacijah. “Ali sem dovolj dobro naredila?” … “Zakaj mi je oseba X to rekla? Ali mi je slučajno želela med vrsticami kaj sporočiti?” … “Joj, zagotovo sem izpadla smešna, ko sem to rekla. Ali bodo ljudje mislili, da sem neumna?” Zdaj vam je verjetno že jasno, da moram vsako stvar v življenju razčleniti do dlakocepskih podrobnosti. Pretirano razmišljanje o samem sebi ali – povedano v strokovnem jeziku – nagnjenost k pretirani avtorefleksiji je resnično mučna zadeva. Prepričan si, da ti mora biti vse jasno in da bi moral poznati vse odgovore na tem svetu. Ta potreba po konstantnem analiziranju, konceptualiziranju in umskem razumevanju je v resnici rezultat nezaupanja vase, v svoje občutke in intuicijo. Naše življenje je pogosto bojišče dveh izključujočih se skrajnosti: razuma in čustev, ki sta dva konca mostu, ki ju je potrebno čim prej povezati. Zakaj ne morem zaupati telesu, zakaj ne morem zaupati intuiciji? Telo vendar ve, kdaj mora vdihniti in kdaj izdihniti; telo začuti, kdaj preži nevarnost in kdaj je čas za umik. O teh procesih ne razmišljamo, so avtomatizirani, in četudi so ti procesi ključni za preživetje, se z njimi ne ukvarjamo, ampak jih pustimo in zaupamo njihovemu brezhibnemu delovanju. Zakaj ne ravnamo tako tudi v drugih situacijah? Samo pomislite na postopek kuhanja makaronov. Kar priznajte, da je prva pest, ki jo date v vodo, običajno najbolj primerna količina; vse, kar dodate kasneje, misleč, kaj pa, če bo premalo, je v resnici na koncu odveč.

Česa se učim?

• Zaupati svojemu telesu, prvemu odgovoru, ki mi ga ponudi, saj je običajno ta najbolj pravi. Takoj ko se vmeša razum, začnem preveč intenzivno razmišljati in analizirati,
  kar me po navadi spelje s prave poti. 
• Učim se ne izgubljati časa s pretiranim razmišljanjem,
  oklevanjem in tehtanjem. 
• Učim se sprejemati, da se vsega ne da razumeti,
  potrebno je tudi (ob)čutiti. 
• Učim se sprejemanja in ravnanja s svojimi občutki ter skušam ugotoviti, kaj mi sporočajo.

Sama sebi sovražnica

Ko sem na dolgo in široko pred psihoterapevtom razlagala, kaj zahtevam od sebe, kakšna življenjska merila imam, kako se nenehno trudim biti popolna in učinkovita, pri vsem skupaj pa sem ves čas v dvomih, ali sem dovolj dobra, mi je rekel: “Pa saj vi ste sami sebi bolj sovražnica kot prijateljica.” Še ne tako dolgo nazaj sem na razgovorih za službo na vprašanje: “Kaj je vaša dobra lastnost?” ponosno odgovarjala, da sem perfekcionistka. Danes tako odgovorim, če me vprašajo, katera je moja negativna lastnost. Perfekcionizem namreč boli. V globini duše nas razjeda in navdaja z občutki, da nikoli ni nič dovolj dobro. Iz njega se rojeva občutek lastne manjvrednosti. Nenehno izvajanje nasilja nad samim seboj, da bi dosegli nerealno visoka pričakovanja do sebe, pa tudi pričakovanja do drugih ‐ oboje je pravzaprav doživljanje notranje prisile, da je treba vse stvari vedno opraviti na najboljši mogoč način. Če nekaj ni narejeno do popolnosti, si jaz ne dovolim biti jaz. Večinoma se slabo poznamo, zato tudi ne poznamo razlike med sabo in rezultati svojega dela. Istovetimo se z rezultati svojega dela. In seveda se na koncu kot posledica visokih meril pojavijo dvomi tako v samega sebe kot v svoje delo.

Česa se učim?

• Učim se razlikovati med tem, kaj je dovolj dobro in kaj je najboljše.
• Učim se svojo pretirano natančnost omejiti v obseg, ki mi ne greni življenja in zaradi nje nisem prevelika tečnoba.
• Učim se biti prizanesljivejša do sebe.
• Učim se biti prijateljica sama sebi.

Namesto drugih iskati rešitve

Prijateljica mi potoži (pri tem me ne prosi za pomoč!), da ima problem z iskanjem službe; ne najde delovnega mesta, ki bi ji ustrezalo. Poslušam jo, v moji glavi pa divja hurikan misli: “Joj, kako hudo ji mora biti. Ali ji lahko kako pomagam? Kako? Kaj, če bi jo povezala s tem ali raje onim? Morda ji lahko pošljem seznam vsebin, da jih bo prebrala in bi ji utegnile pomagati pri iskanju službe?” To, kar ste pravkar prebrali, je tipičen vzorec t. i. sociocentrikov, za katere je značilno, da se v življenju nenehno razdajajo – in to samo zato, da se sami ne bi počutili zavrnjene. Čutijo, da morajo pomagati, prevzemati odgovornost za stvari, za katere sploh niso odgovorni, in namesto drugih reševati težave. Ne znajo reči ne, ne da bi jih pri tem pekla vest. Povedano drugače: sociocentriki počasi razprodajajo samega sebe, dokler jim zaradi izčrpanosti na koncu telo v takšni ali drugačni bolezenski obliki ne izstavi računa. Nasprotje sociocentrika je egocentrik, ki nam je večinoma zelo znan pojem.

Česa se učim?

• Učim se, da mi v življenju ni treba delati ničesar, da bi dokazala, da sem dovolj dobra.
• Učim se sprejemati, da potrditve lastne vrednosti ni smiselno iskati pri drugih. 
• Učim se, da ni moja dolžnost pomagati kar vsem vsepovprek. Skušam razumeti, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in da je pomagati lepo, vendar šele takrat, ko si zaprošen za pomoč.
• Učim se, da mi problemov drugih ni treba jemati nase, ker to niso moji problemi in zanje nisem odgovorna.
• Učim se reči ne, ne da bi me pri tem pekla vest. Še posebej se učim, da reči ne ni le moja pravica, temveč hkrati dolžnost, ki jo imam do sebe in bližnjih.

Ne vem, kje točno je kdo od nas izgubil ljubezen do sebe. Vem pa, da je čas, da si jo vsak od nas znova povrne. Ne mečimo si tako vztrajno in domiselno polen pod noge. Nehajmo precenjevati druge in podcenjevati sebe; poveličevati druge, sebe pa terorizirati z dvomi in negotovostjo. Soočimo se s svojo resnico in z realnostjo lastnih pričakovanj. Nikar ne postavljajmo merila drugim in nehajmo biti nadležni sebi in drugim. Neizprosno strogost in zahteve raje zamenjajmo s sprejemanjem in z ljubeznivo naklonjenostjo do sebe in vsega, kar živi. Čas je, da se vzamemo v naročje. Kajti v resnici smo veliko boljši, kot si mislimo. 

Pričujoči zapis nam je na uredništvo poslala srčna bralka Ana, ki je svoja spoznanja na poti spoznavanja sebe želela podeliti z vsemi nami. Z nesebičnim namenom, da se morda skozi njeno zgodbo vsak od nas zazre v svoj lasten zapleten notranji labirint. V novi rubriki tiskane revije Sensa Od srca do srca lahko s svojimi prispevki sodelujete tudi vi, dragi bralci in bralke. Naj zgodbe življenja, dragocena spoznanja in uvidi stečejo od srca do srca! Pišite nam na sensa.si@adriamedia.si

• Preberite si še: Pravo življenje se začne, ko ti ni potrebno kimati drugim zato, da bi bil sprejet

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja