Odlašanje: "Bom jutri."

Skoraj vsakemu izmed nas se je že zgodilo, da se je znašel v situaciji, ko je neko opravilo preložil in si rekel: bom pomil posodo kasneje, zdaj se mi ne ljubi. Samo še eno serijo pogledam in se grem učiti. Tisto poročilo lahko oddam jutri, zdajle grem raje na sprehod. To da kakšen krat opravek preložimo in ga opravimo kasneje je čisto normalno. In večini nas se to tudi dogaja redno.

Nekaterim pa opraviti nekaj, čeprav kasneje, še vedno predstavlja težavo. Stvari se jim kopičijo in posledično jih je vedno več. Te osebe se znajdejo v stiski. Velik problem nastane, ko začne prokrastinacija ovirati posameznikovo normalno delovanje. Ko posameznik z določenim opravilom odlaša v nedogled. Prokrastinacija v takšni meri poseže v jedro posameznikovega delovanja in ga ohromi. Pri ljudeh, ki imajo kronične težave z prokrastinacijo lahko opazimo;

-        da so nagnjeni k zamujanju,

-        da se težje držijo rokov ter

-        težje izpolnjujejo obljube

 Posledice kroničnega odlašanja so:

-        stres,

-        občutek krivde,

-        izguba produktivnosti,

-        nezadovoljstvo,

-        osebnostna kriza,

-        depresija in

-        anksioznost.

 Pri prokrastinaciji pravzaprav pride do vrzeli med namenom in samo izvedbo. Posamezniki vedo, da morajo nekaj narediti, a tega ne zmorejo. Zato je pri kroničnih prokrastinatorjih, ko jim rečemo naredi to, podobno kot če bi klinično depresivnemu rekli razvedri se. Če bi to zmogli, nebi bili prokrastinatorji.

Prokrastinacija je vrh ledene gore. In kaj je pod njim?

Zelo pogosto je pod vrhom, strah pred neuspehom in nagnjenost k perfekcionizmu.

Strah pred neuspehom, posameznika ovira, da bi opravil neko nalogo. Strah, da nekaj ne bo opravil uspešno,  je lahko povezano tudi s pričakovanji drugih. Posameznik se nečesa ne loti, čeprav verjame, da bi to uspešno naredil, vendar ne tako uspešno, kot to od njega pričakujejo starši, prijatelji ali drugi njemu pomembni ljudje. Posameznik, se ne zmore diferencirat od pričakovanj drugih, ne zmore prepoznati, kaj je on, kaj on želi in kaj drugi želijo od njega. Predvsem gre tukaj za velik pritisk s strani staršev in drugih njemu pomembnih ljudi, kajti s svojim načinom izražanja, lahko pri otroku prebudijo občutek nekompetentnosti in otroku dajejo občutek, da mu ne zaupajo. Ti posamezniki, so torej pripravljeni tvegati vse, za minimalen stik s starši, kajti hrepenijo po občutku sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti.  Starši pogosto tega ne začutijo, saj so odsotni in otrokovih potreb ne začutijo, ker niso v stiku s seboj.

Kako se lahko ti posamezniki »rešijo«? Največ lahko naredijo s tem, da si ovrednotijo situacijo, da raziščejo kaj dejansko je tisto, kar jih tako blokira in kaj ta strah predstavlja. Ko zmorejo nasloviti strah, ki je za sedanjo situacijo pretiran, se razbremenijo. Zelo pomembno je čutenja, ki so pod vrhom ledene gore nasloviti in jih regulirati.

Podobno je pri perfekcionistih. Ti posamezniki so v prvi vrsti zelo samokritični. S svojimi izdelki, niso zadovoljni, ker vedno vidijo, da bi lahko še nekaj izboljšali. Takšno vedenje jih pripelje do tega, da začnejo odlašati s stvarmi npr. ne oddajo seminarske, diplomske, magistrske naloge, ker se bojijo kritike drugih. Globoko v jedru teh posameznikov se skriva nezadovoljstvo s samim seboj, negotovost, depresija in anksioznost. Pogosto prihajajo iz družin, kjer njihovo delo ni bilo ovrednoteno, vedno so poslušali samo kritike za tisto kar ni bilo narejeno ali ni bilo dovolj dobro narejeno, za odrasle oči.

Nemalokrat se za prokrastinacijo skrivajo osebe z nizko frustracijsko toleranco, kar pomeni, da težko ali sploh ne sprejemajo kritike. Pogosto so to »razvajeni« posamezniki. Razlog »razvajenosti«, pa ni v tem, da bi otrok imel vse. Do razvajenosti pride, ko starši zaradi notranje stiske – tesnobe, nemoči, občutka krivde, ne zmorejo postaviti jasne, ljubeče in otrokovi starosti in zrelosti primerne meje. Nepostavljene meje otroku povzročajo veliko škode. Ko je otrok navajen da dobi vse in se mu za nič ni potrebno potruditi, ne razvije delovnih navad, ne razvije občutka odgovornosti in dolžnosti, prav tako ne razvije zaščitnih dejavnikov, kot so samouravnavanje in samodisciplina. Njegove osebnostne lastnosti za premagovanje stresnih situacij so okrnjene, zato kasneje v življenju težko opravi z nalogami, ki so pred njim in prokrastinira.

Kako si lahko pomagamo?

Ker je prokrastinacija vrh ledene gore in je tako rečeno le simptom, moramo poiskati izvor težav. To pomeni, da se moramo soočiti sami s seboj. To pa pomeni, da se osredotočimo nase, na to kaj v določenih situacijah čutimo, kako se odzivamo, kakšne mislih nas spremljajo in katera vedenja ponavljamo. Ko enkrat to prepoznamo, se lahko s tem spoprimemo. Pomembno je, da opaženo, ubesedimo in naslovimo. Ko stvari naslovimo, se razbremenimo, in situacija postane obvladljiva, zato lahko gradimo naprej. Šele takrat lahko iščemo nove poti. In kar je pomembno, nikoli ni prepozno, da prepoznavamo sebe, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in čutenja, ter da začnemo delati na sebi.

Romana Čolić, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

• Preberite si še: 5 stvari, ki jih razumejo le stare duše

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel