Moški in ženska sta odpovedala pri igranju njunih naravnih vlog

Nekateri zaskrbljeni poročevalci govorijo o kemični kastraciji oziroma feminizaciji in degeneraciji moških, med poglavitnimi razlogi pa navajajo hormonske in kemične motilce v okolju. A otopelost, nezainteresiranost in preobremenjenost z eksistenčnimi problemi so krivi, da se večina ljudi za to ne zmeni.

Da so zaradi neizpolnjevanja prave moške vloge na polje moške domene stopile ženske in poskušale same napraviti tisto, kar pogrešajo pri moških, ne preseneča. Danes tako opažamo narobe svet: moški prevzemajo ženski značaj in obratno. Ko vstopajo na področja moških, ženske ponavljajo moške vzorce, ob siromašenju ženskosti. Tako imamo ženske možače, ki dosegajo odlične poslovne uspehe, za družino in moža pa jim zmanjkuje časa.

Prišlo je do ukoreninjenja številnih čudnih pojavov, ki kažejo, da sta moški in ženska izgubila občutek za to, kaj je naravno in kaj ne. Odločnih moških, ki bi z etičnim in človekoljubnim delovanjem vodili družbo v smeri pravičnosti in napredka, praktično ni. Moški in ženska sta odpovedala pri igranju njunih naravnih vlog in postavlja se vprašanje, kam nas bo to pripeljalo.

Moško avtoriteto, ki je nekoč temeljila na modrosti in moči, uporabljeni za obrambo in preživetje, in je bila tudi etična, so ženske upoštevale in spoštovale. Dandanes pa sloni na uporabi surove moči, ki sledi zgolj sebičnim ciljem, brez etične podlag; to ni avtoriteta, temveč nasilje.

Velik problem, ki se je močno poglobil z razvojem kapitalističnih družb v razvitem svetu, je zapostavljanje očetovske vloge. 'Lakoto po očetu' sinovi občutijo še veliko ostreje kot hčere. Možje se od dela izmučeni pozno vračajo domov, nerazpoloženi in brez volje, da bi se ukvarjali z vzgojo. Številni niti ne vedo, kako sina vzgajati, obenem pa sinu ne morejo predstavljati pravega zgleda. Kdo še zna otroka prepričati, da je svet kljub vsem grožnjam varen?

Da žena doma podpira tri vogale, je tragedija, ki se kaže v tem, da so predstave otrok o pravi vlogi spolov povsem izkrivljene. Predvsem pa fantje ne morejo ponotranjiti moških vrednot.

Žalostno je, da sodobni moški zaradi želje po ugajanju ženi vse bolj prehaja na ženski teren. Svojo energijo vse bolj usmerja v domačo hišo in vrt ali v stanovanje. Ves zaslužek in prosti čas gresta za urejanje doma in čim višjo raven bivanja v njem. In tako se vse življenje ukvarja z nečim, kar je značilno žensko – z urejanjem doma. Podleže svoji neozaveščeni potrebi po toplem, varnem, zaščitniškem okolju, kar je značilnost ženske. Pozabi, da v glavno moško domeno sodijo skrb za napredek, kakovost in etika življenja, pravičnost, modrost in skrb za notranjo in zunanjo harmonijo. In seveda vzgoja sinov v tem duhu. Moški naj bi bil pozitivna, nesebična avtoriteta.

Moški je ustvarjen za nosilca notranje in zunanje moči. Če v življenju ne more uresničiti ničesar velikega v resničnem pomenu besede, njegovo bivanje nima nobenega globljega pomena ali višjega smisla.

Popolno ravnotežje doma, naj bo to v vlogi dobrega moža, očeta, brata ali sina, je pogoj za osebno srečo. Potrebno je izpolnjevanje dolžnosti, sočutje do bližnjega, nesebična pomoč do trpečega človeštva. Treba se je spremeniti v spodobno in častno osebo. Kdor ne izpolnjuje teh zahtev in sledi le sebičnim ciljem, nikoli ne bo mogel napredovati.

Iz fanta napraviti moža

Obstaja neka skrivnostna energija, ki prehaja z očeta na otroke. Kadar moške energije ni, ustvarjanje ni mogoče niti v človeški duši niti v svetu. Če ni očetovske energije, nastane v duši vrzel, ki je ne more zapolniti nič drugega.

Mati pooseblja ljubezen, oče modrost. Oče naj bi bil vzor premišljenosti, odločnosti, pokončnosti, načelnosti, iznajdljivosti, spretnosti, vztrajnosti in moči, ne le fizične, temveč tudi notranje. S temi lastnostmi bi bil spoštovanja vredna avtoriteta. Če deček teh vzorov nima, je precej verjetno, da teh lastnosti ne bo razvil. Če te lastnosti opaža pri materi, bo to gradilo njegovo podobo ženske in ne moškega, torej njega. Morda bo drobce tega osvojil, a ne kot del lastne identitete; zdelo se mu bo, kot da to ni resnično njegovo.

Oče kot vzornik je sinu izredno pomemben. Če ni takšen, si fant vzornike nezavedno išče drugje, morda ga najde v voditelju kake tolpe in se podredi njegovi avtoriteti ... Občutenje avtoritete preprosto potrebuje, da bi lahko zavzel odnos do nje. Ves kriminal je skoraj v celoti posledica 'manjkajočega očeta«' in dejstva, da možje nikoli niso prerasli miselnosti fanta.

Če je vez z očetom šibka, bo fant vedno negotov glede lastne moškosti, njegova samozavest bo prizadeta. Težko jo bo s čimerkoli drugim ustrezno okrepil, kajti temeljnih moških vedenjskih vzorcev pozneje ni lahko nadomestiti.

Fant in pozneje moški, ki se nikoli ni srečal z resnično notranjo avtoriteto, zunanjo avtoriteto doživlja kot nekaj zunanjega, vsiljenega. Ne pozna duhovne avtoritete, ki jo moški pridobi s sposobnostjo in odgovornostjo, zato nikoli ne pomisli, da bi jo lahko našel tudi v sebi. V avtoriteti nikoli ne vidi notranje modrosti, temveč le zunanjo prisilo. Zato jo tudi sam manifestira le na takšen, neustrezen način.

Očetovska rana je tako globoka in vseprisotna v tako številnih delih sveta, da bi njeno zdravljenje pomenilo najkorenitejšo družbeno reformo, kar si jih je mogoče zamisliti. Ta rana je skrito ozadje večine pojavov, kot so kriminalna dejanja, militarizem, pohlep, tekmovalnost in nestabilnost družin.

Moški iz fanta ne nastane kar sam po sebi, temveč to postane ob pravi vzgoji. Prav zato je 'polnokrvnih' moških malo. Da bi se rodil moški, se mora fant preobraziti, to pa se zgodi skozi naporen proces težkih preizkušenj fanta, ki kot deček umre, v ognjeni preizkušnji pa dokaže, da je fantovstvo prerasel in se lahko meri z možmi. Vzgoja dečka je bila zato pri starih narodih vse kaj drugega kot vzgoja deklice. Nujen del vzgoje fantov, denimo pri Indijancih ali Grkih, je bila šola preživetja, končni zrelostni izpit pa je bil obred iniciacije, ki je fanta prerodil v moža. Tega danes ni več in ker fantje nimajo pravih priložnosti, da bi zrasli v zrele može, je prizadeta vsa družba. Nezrelost moških se kaže v neustreznih odločitvah mož na položajih, ki seveda vplivajo na življenje celotne družbe.

Vzgoja fantov je pravzaprav učni proces za obvladovanje moči. Moški mora moč spoštovati, sicer ga skoraj vedno uniči. Zato je za fanta silno pomembno spoznati, kaj pomeni ustrezno uporabljati moč, sicer bodo svojo moč zlorabljali ali pa jo sovražili in se je izogibali – oboje pa je za skupnost slabo.

Namen vzgoje fantov je dečka ločiti od zaščitniške ženske energije in mu omogočiti, da moškost doživi kot nekaj svetega. Doživeti mora napore, težave, boj ter spopad s samim seboj; le tako bo lahko spoznal meje svoje moči, se spoštljivo soočil z neracionalnim, nezavednim ali divjim ter pridobil ustrezno širino. Služenje vojske je nekoč, denimo v nekdanji Jugoslaviji, predstavljalo dober zrelostni izpit za fante.

Narava dela se je z leti močno spremenila. Danes je delo predvsem služenje denarja, ubadanje z abstraktnimi stvarmi, ob celodnevnem sedenju za računalnikom in s telefonom v roki. Ker moški ne najdejo svoje resnične osebne vrednosti, jo skušajo dokazati s pridobivanjem denarja, s kopičenjem stvari, ki jih lahko kupijo, in z razkazovanjem svoje 'moči'. Tako zapravijo življenje neustvarjalno, neproduktivno, v hvalisavih dejanjih, s katerimi poskušajo dokazati, da so 'mači'. Postavljajo se s številom ženskih trofej, ob katerih izčrpavajo svojo moško moč. A vse to v resnici kaže na njihovo nezrelost in prikrivanje občutka notranje ničvrednosti.

V praznino v sebi, ki je posledica prikrajšanosti za moški lik, se zlivajo napačni vzori in fantazije, zato se veliko moških ne zna motivirati. Če pa že imajo kako motivacijo, je ta povezana z denarjem, spolnostjo ali oblastjo. Nobene notranje motivacije nimajo in brez zunanjih spodbud pravzaprav ne vedo, kaj bi s svojim življenjem radi storili.

Moškost, ki jo srečujemo danes, nekateri imenujejo plitva moškost. Je stranski produkt kapitalizma. Trdota, pogum, uspešnost, samozavest, inteligenca, iznajdljivost, brezobzirnost in brezčutnost ter usmerjenost izključno v materialnost so njihovi najpomembnejši atributi. Tem ciljem moški brez pomisleka žrtvujejo svoje čustveno življenje in svojo duhovnost. Takšni moški ne morejo biti nosilci napredka niti jedro srečnih družin.

Odgovornost žensk

Človek, ki je spolno nepotešen, ne more najti miru in užitka v življenju. Veliko žensk v sebi nosi globoko nezadovoljstvo, katerega skriti vzrok je nepotešena spolnost. Ženskam preprosto nič ni dovolj dobro ali pa jim nikoli ni dovolj: karkoli moški v družinskem okolju ali zunaj njega stori, ni deležno odobravanja ali pa je prezrto. Nekateri pravijo, da se deklice kritiziranja in cinizma naučijo od svojih mater.

Kadar napori in prizadevanja niso nagrajeni z zaupanjem, odobravanjem, hvaležnostjo in občudovanjem, po navadi usahnejo. V takšnih primerih se moški po navadi zateče k tistim dejavnostim, ki mu prinašajo vsaj nekaj osebnega zadovoljstva – šport, avtomobilizem, TV, lahko pa pobegne v deloholizem, ali pa obupan – bog ne daj – v alkohol in druge odvisnosti.

Veliko žensk svoje moške pomiluje, ker njihovi moški ne naredijo nič občudovanja vrednega, zato jih ne morejo občudovati in sprejemati. Zaprejo se partnerju, s tem pa rušijo njegovo samozavest in pokončnost ter zatrejo njegovo iniciativnost. Resda številnim moškim ni uspelo dozoreti. Toda večini žensk niti ne pride na misel, da bi svojemu partnerju pomagale odrasti. Izkoriščajo njihovo šibkost, čeprav je to v škodo vsej družini.

Čeprav se govori skoraj izključno le o nasilju moških nad ženskami, ženskega nasilja nad moškimi ni nič manj; vendar se o tem ne govori, ker je to sramota za 'močnejši spol'. Psihološko nasilje ne ustvarja modric, a prinaša posledice, ki so lahko še bolj uničujoče. Prav neusmiljena kritičnost je najmočnejši rušilni dejavnik, ki uničujoče duši moško samozavest, odločnost in iniciativo.

Z negativnim zgledom ženske ne rušijo le svojega zakona, temveč tlakujejo pot neustreznim zakonom svojih otrok. Z dominantnim ali pokroviteljskim odnosom do moža žene ustvarjajo nenaravno okolje, ki pri otrocih izmaliči predstave o naravnih razmerjih med spoloma. Sinovi in hčere pač posnemajo starševske like, ne glede na to, ali je oče 'copatar' in mati 'možača'.

Za nezrelost svojih sinov niso ženske prav nič manj odgovorne kot njihovi partnerji, saj imajo prevladujoč vpliv pri njihovi vzgoji. Marsikatera mati pretirava z ljubeznijo in otrokom dovoljuje skoraj vse. Današnje matere dečke vzgajajo podobno kot deklice, obenem pa dopuščajo, da se sinovi izgubljajo v navideznem, uničujočem svetu agresivnih iger, razvedrila, zabave in uživaštva. Ne sprašujejo se, kako sinovom zagotoviti izzive, ki so potrebni za njihov razvoj.

Če mati svojim otrokom ne vcepi spoštovanja do bližnjega – to se najmočneje udejanja skozi spoštovanje do moža – otroci zrastejo brez najpomembnejšega stebra njihovih odnosov. Prežeti z nezaupanjem ne bodo zgradili notranje trdnosti in ne bodo mogli doseči resničnega uspeha na nobenem področju.

Nekatere ženske spolnost izkoristijo za trgovanje, izsiljevanje ali dosego svojih koristi, ne zavedajoč se, da je to recept za nesrečo.

Sedanja splošna miselnost tudi pri ženskah povzdiguje vrednote, ki niso tipično ženske, temveč sodijo v domeno moških. Sledijo jim tudi ženske, ki se imajo za emancipirane, čeprav s tem zadajajo veliko rano ženskosti in škodijo družbi. Zapostavljajo ženske vrline, kot so razumevanje, sočutje, materinskost, sprejemljivost, tolerantnost, skrbnost, vedrina, optimizem, dobronamernost, ljubeznivost, nežnost, milina ... Od moškega teh vrednot ni mogoče pričakovati; od koga torej? Družba z zgolj moškimi vrednotami ne more uspevati.

Dajalci in prejemnice

Tako moškost kot ženskost sta danes degradirani. Da bi se to spremenilo, mora priti do nekaterih temeljnih miselnih premikov, ki so vodilo nove prakse. Prvi korak je seveda priznanje obstoječih napak in nepravilnosti.

Koren težav je v podleganju egu, ki je naše duše popolnoma zasužnjil, jih napolnil s sebičnostjo, sodbo, strahovi in željami. Zatrl je ljubezen in ustoličil ideal, ki grozi, da bo uničil družbo in okolje. Ego je tako fokus moškega kot ženske popolnoma izkrivil, v tako okvarjeni optiki pa se zdijo normalne stvari, ki so popolnoma nenaravne. Njegovo maslo je tudi, da zavračamo pomen sedanjosti in bežimo v iluzorno prihodnost ali minulo preteklost, s tem pa izgubljamo edino, kar zares imamo – sedanji trenutek. Obravnava in preseganje ega je naloga, ki bi ji morali posvetiti osrednjo pozornost.

Govoriti o enakosti moškega in ženske je ob dejstvu, da smo spolna bitja, zelo relativno. Tudi o poslanstvu moškega in ženske ter o njunih naravnih vlogah je veliko različnih mnenj. S tem vprašanjem v družbi lahko hitro zanetite prepir. Povsem preprost pogled razkrije naslednje: po kozmičnem zakonu dualnosti moškemu pripada vloga dajalca, ženski pa prejemnice. Tako je vzpostavljen tok energije od dajalca k prejemnici, kar ustreza cikličnemu gibanju vseh procesov v naravi. Če ta tok ogrozimo ali ustavimo, pride do katastrofe. Noben odnos moški – ženska, ki tega ne upošteva, nima pogojev za srečen razvoj.

Moška vloga je, da ruši in gradi novo, ženska pa, da novo sprejme in prilagodi tako, da lahko ustvarjeno skupaj preizkusita. Šele takšno izkustvo je osnova za nove ideje izboljšav, ki sprožijo nov cikel ustvarjanja.

Moški, ki pozabi vlogo dajalca in začne kopičiti zase, zaustavi naravni tok. Ženska, ki, nezadovoljna z moškim doprinosom, zavrne prejemanje, prav tako. To je položaj, v katerem smo se znašli. Tok se ne more obrniti v nasprotno smer, saj moški lahko opusti dajanje, a v nenaravni vlogi prejemnika ne more najti zadovoljstva. Tudi ženska se, opirajoč na lastne moči, lahko odloči, da ne bo prejemnica, toda vloga dajalke uniči možnosti, da bi doživljala svojo ženskost.

Kakorkoli se moški in ženska trudita graditi dober odnos, nobena druga usmeritev – razen njune naravno dane – morebitno porušene harmonije ne more ponovno vzpostaviti. Rešitev je le v tem, da moški spet postane dajalec, ženska pa prejemnica. Ženska lahko računa na resničen uspeh le, ko podpre moškega; le skupaj z njim lahko doseže cilje, za katere sama nima pogojev. Moški pa lahko uspe le, ko dobi ustrezno podporo ženske. Brez njenega odobravanja in podpore so njegovi darovi in napori brez vrednosti, njegovo življenje pa brez pravega smisla.

S tem da moški in ženska v manjšem obsegu prevzemata vloge drug drugega, sicer ni nič narobe, dokler različne naloge prevzemata z ohranjanjem zavesti, kaj je njuna primarna dolžnost, in jo tudi opravljata. Ko pa moški postane gospodinjec, ženska pa skrbi za napredek družine, sta svoje naravno poslanstvo poteptala. Ona ne more spoštovati takšnega moškega, on pa ne dobi priložnosti, da bi moški sploh bil.

Popraviti zrušeno harmonijo

Simbol ženskosti je voda, moškosti ogenj. Kot opažamo, nas narava v zadnjem obdobju obilno zaliva z vodo, kot bi želela izprati iz nas okosteneli materializem. Voda je najmehkejši element, ki lahko pogasi vsak ogenj. A do naravnega ravnovesja lahko pride le, ko sta v ravnovesju, ko se torej vode vrnejo v svoje naravne struge. Tudi ženskost se mora vrniti k svojim naravnim vlogam in dati možnost za ponovni razcvet moškosti.

Prebujena, zrela, ženska se mora danes zavedati dejstva, da je njena pomoč moškemu odločilnega pomena. Rekel bi celo, da so v tem težavnem položaju rešiteljice sveta prav ženske, ki so v sebi ohranile ustrezno mero duhovne modrosti. One so tiste, ki lahko zagotovijo premik k duhovnemu prebujanju, zavedanju pomena rušenja egoizma in krepitve sočutja in ljubezni v nas.

Temeljna napaka človeštva, v Svetem pismu imenovana izvirni greh, je odklon od naravne spolnosti. Ta je od svetega dejanja združevanja telesa in duše degradirala k prizadevanju za telesne užitke in se spustila na raven živalske spolnosti. Človeška spolnost ima povsem drugačne cilje, med katerimi je, enako kot telesna, zastopana dušna komponenta, duhovna rast. Spolnost je stoodstotno sveta stvar, spolni odnos pa dejanje občudovanja, sodelovanja in skupne rasti. Polnovredna spolnost je pot do pridobitve izgubljene človeške veličine. Ženske imajo pri vračanju k spolnosti, v kateri je ljubezni vrnjeno izgubljeno mesto, odločilno vlogo. Čas je, da naposled spregledamo, da je običajen seks past, ki nas vleče v peklensko brezno.

Eno najpomembnejših področij, pri katerem moramo vsi skupaj zastaviti svoje napore, je vzgoja otrok. Takšna kot je, je porok za izkrivljene odnose in uničena življenja. Napačni vzori, nerazumevanje vzgojnih posebnosti in prevelika popustljivost so napake obeh staršev. Zrela starša vesta, da mora biti tudi ljubezen uravnotežena z modrostjo, sicer iz otroka lahko nastane človeški zmazek, sebičnež in dvoličnež, ki ni sposoben skrbeti niti zase, kaj šele za druge. Otrok nujno potrebuje meje, saj ravno omejitve zahtevajo od njega, da se napreza, prilagaja in uči. Omejitve dajo otroku možnost za njegov razvoj. Kaj bo otroku pomenila materinska ljubezen, če je bil zaradi nje oropan pomembnih priložnosti in preizkušenj in zato iz sebe ni uspel narediti ničesar?

Pot iz zablode je dolga in naporna. Nujno je odpiranje notranjemu svetu, spoznavanju psihe, razumevanju psihičnih mehanizmov ter obvladovanje čustev, občutkov in misli. Najpomembnejši napredek je treba narediti navznoter; sam po sebi se bo izrazil navzven in se izkazal v večji humanosti družbe. Nobena zunanja revolucija ne prinese sadov, če ni posledica predhodne notranje rasti.

S poženščenim moškim in žensko-možačo nam ne bo dano ustvariti srečnejše družbe, pa naj gospodarstveniki in politiki počno, kar hočejo. S tem vprašanjem se bo, hočeš nočeš, treba soočiti. Zdaj smo v času velikih sprememb, ki so v znamenju vzpostavljanja zrušene harmonije. Moški in ženske prihodnosti bodo dozorevali vzporedno in v spoštovanju spodbujali drug drugega. V boju za prevlado med spoloma smo poraženi vsi. Prikrajšani smo za zdravo celovitost – lahko bi jo imenovali svetost – ki se izraža, kadar sta moškost in ženskost združeni v življenju posameznika.

Kako pomagati moškim?

Moški za spremembo potrebujejo pomoč žensk. Brez njihove pomoči in sodelovanja ni možnosti za napredek. Pravzaprav lahko le one ustvarijo pogoje za spremembo na bolje. Kako bi lahko ženske spodbudili k temu, da bi priskočile na pomoč svojim partnerjem? Morda z naslednjimi vprašanji.

Ali sprejemam svojo ženskost, se cenim in uživam v njej? Ali verjamem v ljubezen in dobroto v srcu človeka? Ali v meni tiči globoko potlačeno nezadovoljstvo? Ali opažam kritičnost, jedkost in cinizem do partnerja? Ali se zavedam pomena ljubeznivosti, tolerantnosti, blagosti in razumevanja? Ali se zavedam lastne odgovornosti za svoja čustva?

Ali sem odprta za dejanja ljubezni in naklonjenosti partnerja, ali jih znam ceniti in pokazati hvaležnost? Ali mu zaupam, ga sprejemam in podpiram ter blagohotno odpuščam njegove napake? S kakšnimi dejanji mu to sporočam? Ali mu pomagam, da bi lahko postal boljši moški, ljubimec in oče? Ali sem iskrena do njega? Kako prispevam k temu, da bi lažje zorel v zrelega moškega?

Kako bi mu lahko pomagala, da bi močneje razvil tudi duhovne vrline? Ali kot mama znam (sem znala) otroku ponuditi pravo mero ljubezni in priložnosti, da postane samostojen človek? Ali ponavljam napake svojih staršev? Ali se zavedam pomena očetovske vloge svojega partnerja? Kako prispevam, da bi najin odnos zaživel in se razvijal v ljubečo zvezo?

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

• Poglejte si še: "Moški, če želiš voditi, vodi z zgledom – to najprej delaj sam in pokaži, kako."

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj