Delavnice za osebno rast, duhovni odmiki, meditacije in različni programi samorazvoja nam lahko pomagajo bolje razumeti sebe in svoje življenje. Toda kdaj se želja po osebni rasti spremeni v nenehno iskanje novih izkušenj, ki jih nikoli zares ne prenesemo v vsakdanje življenje?
Osebna rast je danes postala pomemben del življenja številnih ljudi. Na voljo imamo nešteto delavnic, seminarjev, duhovnih oddihov, spletnih programov in različnih metod, ki obljubljajo globlje razumevanje sebe, osvoboditev starih vzorcev ter bolj izpolnjeno življenje.
In marsikatera od teh izkušenj je lahko resnično dragocena. Na delavnici lahko prvič ozavestimo nekaj, česar prej nismo razumeli, spoznamo ljudi s podobnimi izkušnjami ali dobimo spodbudo, da v svojem življenju nekaj spremenimo. Toda tudi osebna rast ima lahko svoje pasti, ki jih pogosto spregledamo.
Kaj če obiskovanje delavnic postane samo sebi namen? Kaj če ves čas iščemo naslednje spoznanje, naslednjo metodo in naslednjega učitelja, medtem ko se naše vsakdanje življenje pravzaprav ne spreminja prav dosti?
V psihologiji poznamo pojav, imenovan spiritual bypassing, ki bi ga lahko prevedli kot duhovno izogibanje. Izraz je uvedel psiholog John Welwood, opisuje pa uporabo duhovnih prepričanj in praks za izogibanje neprijetnim čustvom, nerešenim psihološkim težavam ali zahtevnim življenjskim situacijam.
Namesto da bi se soočili s tistim, kar nas boli, lahko iščemo vedno nove duhovne izkušnje, ki nam vsaj za nekaj časa prinesejo občutek olajšanja.
To ne pomeni, da je pogosto obiskovanje delavnic samo po sebi znak odvisnosti. Gre predvsem za vprašanje, kakšno vlogo imajo te dejavnosti v našem življenju.
1. Ves čas potrebujete novo delavnico, da bi se počutili bolje
Ko odhajate z delavnice, se počutite odlično. Polni ste navdiha, novih spoznanj in občutka, da se je v vas nekaj pomembnega premaknilo. Toda po nekaj dneh se vrnete v običajen življenjski ritem. Spet se pojavijo službene obveznosti, napetosti v odnosih, utrujenost... Začetno navdušenje počasi zbledi.
Namesto da bi se vprašali, kako lahko pridobljena spoznanja prenesete v vsakdanje življenje, že začnete iskati naslednjo delavnico, ki vam bo povrnila tisti prijetni občutek povezanosti, notranjega miru in osebnega napredka.
Pri tem ima lahko svojo vlogo tudi dopamin, živčni prenašalec, ki sodeluje v možganskem sistemu nagrajevanja ter je povezan z motivacijo, pričakovanjem in željo po ponavljanju prijetnih izkušenj. Že samo pričakovanje naslednje delavnice lahko postane vznemirljivo, saj obljublja nova spoznanja in občutke, ki ste jih doživeli ob prejšnji izkušnji.
Tako se lahko ujamete v začaran krog, v katerem vedno znova iščete naslednji val navdušenja, namesto da bi si vzeli čas za resnično integracijo vsega, kar ste že spoznali. Osebna rast se običajno sploh ne zgodi takrat, ko doživimo nekaj intenzivnega, temveč v povsem majhnih trenutkih, ko nova spoznanja začnemo uresničevati v vsakdanjem življenju.
In predvsem: Ni nujno, da za vsak nov korak potrebujete novo delavnico.
Poglejte si tudi podkast:
2. Veliko veste, vendar se v vašem življenju nič bistvenega ne spremeni
Poznate številne psihološke in duhovne koncepte. Znate govoriti o travmah, notranjem otroku, navezanosti, čustvenih vzorcih, postavljanju meja in delovanju živčnega sistema. Prebrali ste na desetine knjig in obiskali številne seminarje, poslušali podkaste... Toda ali vse to znanje tudi uporabljate?
Eno je razumeti, zakaj vedno znova pristajamo na odnose, v katerih nismo srečni. Nekaj povsem drugega pa je začeti v teh odnosih ravnati drugače.
Eno je govoriti o pomembnosti počitka, drugo pa si dovoliti prost dan brez občutka krivde. Eno je razumeti pomen osebnih meja, drugo pa nekomu dejansko reči "ne". Prav tu se pokaže razlika med zbiranjem znanja in njegovim vključevanjem v življenje.
3. Delavnice uporabljate kot način, da se izognete življenjskim težavam
Včasih je lažje oditi na tridnevni duhovni odmik kot opraviti pogovor, ki ga že mesece odlašamo. Lažje je raziskovati svoje otroške vzorce kot sprejeti odločitev, ki bi lahko spremenila naše življenje. Lažje je govoriti o odpuščanju kot priznati, da smo na nekoga še vedno jezni.
Prav na to opozarja koncept duhovnega izogibanja.
V strokovni reviji Journal of Spirituality in Mental Health so raziskovalci Gabriela Picciotto, Jesse Fox in Félix Neto opisali, kako lahko ljudje duhovne prakse uporabljajo tudi za izogibanje bolečim čustvom in nerešenim psihološkim vprašanjem.
To ne pomeni, da so duhovne prakse škodljive. Pomeni le, da je pomembno, s kakšnim namenom jih uporabljamo. Če nas določena praksa pomirja, je to lahko koristno. Če pa jo uporabljamo predvsem zato, da se nam nikoli ne bi bilo treba soočiti z neprijetnimi občutki, lahko postane del težave.
4. Imate občutek, da morate ves čas delati na sebi, sicer ne napredujete
Morda se vam zdi, da nikoli niste dovolj predelali svojih vzorcev, zacelili svojih ran ali razvili svojega potenciala. Vedno obstaja še nekaj, kar bi morali izboljšati. Še ena delavnica, še ena metoda... Sčasoma lahko osebna rast postane še ena obveznost, pri kateri imamo občutek, da nikoli ne naredimo dovolj.
Toda ali je res treba ves čas delati na sebi? Ali si lahko dovolimo tudi preprosto živeti? Se družiti s prijatelji, iti v naravo, ustvarjati, se smejati, zaljubiti, potovati ali preživeti popoldne brez posebnega cilja?
Ni treba, da smo popolnoma čustveno uravnoteženi, da bi lahko živeli lepo in izpolnjeno življenje. Lahko imamo nerešene težave in smo kljub temu srečni. Lahko nas je strah in se vseeno odločimo za nekaj novega. Lahko smo žalostni in hkrati doživljamo lepe trenutke.
Osebna rast naj bi nam pomagala živeti bolj polno, ne pa nas prepričala, da bomo zares pripravljeni na življenje šele takrat, ko bomo odpravili vse svoje pomanjkljivosti.
Delavnice so lahko dragocen prostor za učenje, razmislek in spremembe. Toda pomembno je tudi obdobje po njih, ko se vrnemo v svoje običajno okolje. Takrat imamo priložnost, da nova spoznanja postopoma vključimo v življenje. Morda po delavnici ne potrebujemo novega seminarja, ampak nekaj tednov ali mesecev, da premislimo, kaj smo se naučili. Da preizkusimo drugačen način komunikacije. Da začnemo bolj spoštovati svoje potrebe. Da spremenimo kakšno navado. Da se pogovorimo z nekom, s katerim imamo nerazrešen odnos.
Ali pa da si preprosto dovolimo nekaj časa živeti brez nenehnega analiziranja samega sebe.
Preden se prijavite na naslednjo delavnico, se lahko vprašate:
- Kaj sem se naučil na zadnji delavnici?
- Kaj od tega sem dejansko uporabil v svojem življenju?
- Ali si želim nove izkušnje zaradi radovednosti in veselja ali zato, ker imam občutek, da z mano še vedno nekaj ni v redu?
- Ali bi mi trenutno bolj koristila nova delavnica ali čas, da vse, kar sem že spoznal, prenesem v vsakdanje življenje?
Odgovori vam lahko pomagajo prepoznati, kaj v tem trenutku resnično potrebujete. Osebna rast ni tekmovanje v tem, koliko delavnic smo obiskali, koliko knjig smo prebrali ali koliko svojih vzorcev smo prepoznali. Njen smisel je predvsem v tem, da nam pomaga živeti bolj zavestno, svobodno in v skladu s tem, kar nam je pomembno. Včasih nam pri tem pomaga nova delavnica. Včasih pogovor, odnos, izkušnja ali strokovna pomoč. Včasih pa je največji korak v osebni rasti prav to, da za nekaj časa "nehamo delati na sebi" in si dovolimo preprosto živeti.
