Optimizma se lahko priučimo tudi kasneje v življenju

Pozitivna življenjska naravnanost naj bi bila kar v 25 odstotkih prirojena, preostalo pa doprinesejo življenjske izkušnje, zgledi in siceršnji tok naših življenj.

22. 11. 2015

Že dojenčki se različno odzivajo na dražljaje – nekateri so bolj plašni, živčni ali čemerni od drugih in kažejo vedenjske znake, ki jim raziskovalci osebnosti s skupnim imenom pravijo nevroticizem.

Pri optimistih so te lastnosti manj izražene, že v otroštvu je pri njih opaziti večjo uravnoteženost in pozornost. Njihova pozitivna življenjska naravnanost je domnevno do 25-odstotno prirojena, preostali del je priučen, in sicer po različnih poteh:

  • z lastnimi izkušnjami uspehov in porazov ter njihovo interpretacijo,
  • s posnemanjem vlog, po načelu “kar zmore moja prijateljica ali moj prijatelj, zmorem tudi jaz”,
  • s prepričevanjem, saj če drugi rečejo: “Vem, da zmoreš!”, njihova pričakovanja prenesemo nase. Pozitivno potrjevanje pa ne pomeni zasipavanja s hvalo – tudi kritika je lahko močan motivacijski dejavnik: “Vem, da zmoreš tudi bolje!” Če pa nekoga za povprečen dosežek neizmerno hvalimo, je lahko sporočilo razumljeno narobe, razumljeno je kot: “Več ti niti ne bi prisodil!”,
  • s sporočili, ki nam jih daje telo; adrenalinski sunek nas lahko spodbudi, prestrašeno razbijanje srca, tresavica in potoki znoja pa hromijo. Tudi intenzivnost fi ziološkega odzivanja na stres je deloma določena že ob rojstvu in se precej razlikuje od posameznika do posameznika, precej pa nanjo vplivajo izkušnje.

 

Proti sredini ali koncu mladostniške dobe se pričakovanja o učinkih lastnih dejanj ustalijo kot osebnostna lastnost. Zaupanje vase začne upadati šele v pozni starosti, se pravi takrat, ko so naše sposobnosti neizogibno že vsaj nekoliko omejene.

“Tovrstna empirična spoznanja ne držijo nujno za vsakega posameznika,” priznava psiholog Jerusalem, “a navadno se izkušnje, ki jih pridobivamo v dobi pred odraslostjo, tako močno vtisnejo v nas, da iz njih črpamo pričakovanja vse življenje.”

Mar so pesimisti potemtakem do groba obsojeni na nesrečo? Ali se je optimizma mogoče naučiti tudi kasneje?

Ralf Schwarzer, priznani psiholog, meni, da je to do določene mere to mogoče.

Tudi kasnejše uspešne izkušnje in potrditve lahko okrepijo zaupanje v lastne sposobnosti.