Preberite si osebno izkušnjo iz ginekološke ambulante.
Na svojem Facebook profilu je Špela P. Peternel, dr. biomedicine, biologinja, mamica treh otrok in obporodna spremljavalka (dula) ter diplomirana voditeljica izobraževanj za nosečnice, zapisala svojo grenko izkušnjo iz ginekološke ambulante:
"Mineva 11 let, odkar sem imela spontani splav. Spomin na bolečino ob izgubi sem uspela izpustiti, predelati, tudi ob pomoči cvetnih esenc, meditacij, vizualizacij, pogovorov.
A mnogo hujša bolečina, ki je moje telo in razum ne moreta sprejeti, se je zgodila na enem od kontrolnih pregledov. Ko sem prijaznemu in sočutnemu specializantu ginekologije in porodništva razlagala o svojem počutju po splavu, je v sobo privršala ošabna zdravnica, njegova nadzornica.
Osorno mu je zabrusila, da si ne more privoščiti, da toliko časa izgubi za en pregled. Pred menoj. Le teden dni po splavu sem bila. Nadrla ga je: "In kaj sploh poslušate te neumnosti, ki vam jih razlagajo pacienti. Ne morete kar verjeti vsemu, kar vam govorijo ženske. Pogosto si izmislijo marsikaj, samo da pridobijo pozornost. Ste v izvidih preverili, ali je sploh bila noseča?"
Kako se v hipu lahko počutiš spregledana, majhna in ponižana. Ničvredna. Ko z razkrečenimi nogami ležiš na ginekološkem stolu, se počutiš, kot da bi te zlorabili v najbolj občutljivem trenutku v življenju. Bolečina, ki je po splavu neopisljiva, se prelije in te preplavi.
- Preberite si še: Mojca Fatur: "Zakaj sem zdravniku dovolila, da me tako razčloveči?!”
Vstala sem in se specializantu zahvalila za prijazno obravnavo, ter ga prosila, naj svojega načina dela ne spremeni. Zdravnice nisem več pogledala. Sestri je bilo nerodno in se mi je opravičevala, ko mi je pred vrata prinesla izvid.
Tega, kako in zakaj takšni ljudje izberejo tak poklic, kjer delajo z ljudmi, ne bom nikoli razumela. Vsak dan se trudim, da povem, da tak odnos v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja ni normalen. Ni v redu. Še posebej pa ne, ko se nosečnost zaključi žalostno.
V tem času sem bila kot dula priča mnogim zgodbam. Lepim. Napornim. Težkim. In takim čarobnim. Opazovati rojstvo novega življenja odplakne grenke spomine. Hvaležna sem, da sem lahko zraven ob tako čudovitih dogodkih.
In hvaležna, da sem v zadnjih letih spoznala množico čudovitih babic, zdravnikov in zdravnic, ki delajo drugače, ter otrokom in mamicam omogočijo lepo in nežno porodno izkušnjo."
Besede, ki jih ne pozabiš nikoli
Njen zapis je komentirala tudi psihoterapevtka Katja Knez Steinbuh, ki je zapisala:
"Kakšna krivica, da ženska ženski ne verjame. Da kvazi strokovnjak zdravnik izreka besede, ki tako ranijo v dno duše. Besede, ki jih ne pozabiš nikoli.
V obdobju, ko so ženske najbolj ranljive in si zaslužijo samo sočutje in lepo besedo, vse prevečkrat v zdravstvu dobijo mrzel tuš in čustveno zlorabo.
Žal jih ni malo. O teh zgodbah ne smemo molčati. Ne več. Želela bi si, da bi imeli sistem, kjer bi takšnim zdravnikom prepovedali stik s pacienti v senzibilnih obdobjih (kar čas po splavu zagotovo je)!
Tako pa namesto prepovedi, namesto česarkoli, poslušamo na različnih tiskovnih konfenrencah zdravnikov o tem, kako je zdravstvo super urejeno, kako imajo vse pod kontrolo, kako ne rabijo nobenih dodatnih kontrol nad sabo, niti novih zakonov ne. Tudi zbornice ne bi. Tiste druge - tiste, ki delamo "svetovanje" (psihološko svetovanje delajo samo psihologi, psihoterapevti pač NE), pa bi trojno regulirali.
To je precej drzno v času, ko se psihoterapevti na vse pretege trudimo za nov zakon o psihoterapiji. Za ljudi. Za njihove stiske. Ironija se piše kar sama…
Kot ženska, ki je kot mama imela obupno izkušnjo v zdravstvu, o kateri sem javno pisala že večkrat, mi je grozljivo, da pogum za tovrstne spodbude zberejo ljudje, ki tako globoko ranijo.
Želim si, da nekoč zberemo pogum za sodelovanje - takšno, kjer si priznamo, da napake niso v redu. Kjer vsi skupaj primemo ogledalo in rečemo: "Hej, vsi delamo še premalo in moramo narediti boljše ter bolj varno za ljudi. Vsi mi, tisti v belih haljah in tisti brez."
Želela bi si, da bi tudi vsi zdravniki stopili na tisto stran, kjer so ljudje. Da bi tako kot psihoterapevti vsak dan množično razumeli njihove stiske in potrebe. Ne gre za diplomo, ne gre za status, niti za denar. Gre za zmožnost prisluhniti potrebi in stiski sočloveka.
Moramo poskrbeti za ljudi. Moramo iskati, kaj je za ljudi najboljše. In zato moramo vsi vzeti ogledala. Brez izjem. In to moramo narediti skupaj.
Nam bo to uspelo?"
