O uveljavljenih pravilih je včasih težko na novo premisliti. Vendar bomo tako odkrili, ali nam resnično kaj pomenijo. Tako lahko tradicija spet zaživi ali se začne ustvarjati povsem nova.
Spet so prezgodaj začeli okraševati mesto z božičnimi okraski, sem sopihnila kakšen dan nazaj. Že dolgo se mrščim nad temi navadami, bliskajočim bliščem, ki je prišel iz tujine. Spomnim se otroštva in diskretno urejenih ulic, s katerih se je le z veliko truda, kukanja in dvigovanja na prste lahko uzrlo kotiček lepo okrašenega drevesca skozi okno hiše. Ta čas je dovolil, da praznično vzdušje počasi narašča in da ga zares začutim, da ga pričakujem. In danes, ko sem z vseh koncev bombardirana s komercialnimi božičnimi sporočili, ki nam govorijo, kakšen mora biti božič in kako bi ga morali preživeti, mi postane slabo. Pravzaprav od vsega tega hrupa sploh ne morem začutiti veselja.
Melanholija decembra
Toda če sem odkrita, je bil božič tudi v starih časih zame poln melanholije. Ker v resnici ne maram tradicije. Ne maram družinskih običajev, še manj pa cerkvenih. Dolgo časa sem potrebovala, da sem sploh pogledala v to melanholijo decembra, želela sem, da čim prej mine. A v življenju se prav tisto, česar ne želimo videti, zelo rado ponavlja, dokler ne postane nevzdržno. In tako se je z leti melanholija prelevila v žalost in takrat sem morala pogledati v svoje srce, kjer sem odkrila, zakaj mi niso všeč družinski običaji. Doživljala sem jih kot pozo, kot gledališko predstavo, poskus, da bi bilo boljše, kot v resnici je. In v moji družini ni bilo pretirano dobro. Pred časom je razpadla. In ko je tako raztreščena, je v njej težko ustvariti družinsko božično vzdušje. Ko sem bila mlajša, sem med tem božičnim časom čutila potrebo, da bi se raztrgala na dva dela in se poslala s priporočeno pošiljko na naslova obeh staršev. Izpolniti dolžnost, potolažiti druge, ustvariti iluzijo skupnosti. In tako sem pogosto božič dočakala na cesti, na poti med dvema mestoma, v katerih sta živela moja starša. Onadva pa sta, najbrž zaradi enakih vzrokov, skušala ustvariti iluzijo. Mami je v teh dneh kosilu rekla obedovanje, uvedla je svečana pravila, ki se jih ponavadi ni držala, oči pa je obdaroval čez vse meje. Vsi smo se trudili, vendar je bila to nemogoča misija.
Toda iz tega je prišlo nekaj zelo dobrega. Ko so bila pravila družinskega življenja tako podrta, sem dobila priložnost, da sem se vprašala, zakaj pravila sploh obstajajo. Komu so namenjena in zakaj se določene stvari delajo prav tako, kot se delajo. Če se v naši družini nekaj tako osnovnega, kot je božič, ni doživljalo po že določenih družbenih pravilih, zagotovo lahko premislim tudi o drugih družbenih običajih. Namesto da bi trpela in čutila nelagodje, ko sem nekaj delala po pravilih družbe ali tradicije, čeprav mi ob tem zares ni bilo prijetno, sem se začela upirati. Moj upor ni bil glasen in uporniški, bil je raziskovalen. Raziskovala sem, kaj je tisto, kar mi odgovarja, oziroma kaj se ujame z mojimi vrednotami.
Najlažje je bilo videti religiozno plat tradicije. Odraščala sem v prehodnem času, ko se je božič proslavljal malce na skrivaj in se ja na ta dan hodilo v šolo, pa tudi v času, ki je sledil – času, ko je ta praznik postal največji in najlepši dan v letu. V moji družini, dokler je še bila cela, nismo imeli jasnih pravil. To je bilo tudi logično – kdo naj bi združil ateistično stališče enega dedka z globoko vero druge babice? Kot da bi obstajalo tiho odobravanje: lahko izbiraš. Bila sem kot prazna plošča, na katero ni bilo zapisano prav nič, kar bi me usmerilo. Moj notranji občutek in razsodba sta bila edina merilo. Kmalu sem ugotovila, da mi religijski običaji niso všeč.
Dejansko to ni imelo nič skupnega z religijo samo po sebi. Že kot otroku mi ni bilo všeč početi karkoli, ker je treba, ker se to tako dela in ker bi sosedi lahko opravljali. Menila sem, da ima nekaj lahko vrednost le, če to počnemo z vsem srcem. In potem sem odkrila, da nekateri hodijo v cerkev zaradi strahu pred bogom in ne zaradi ljubezni, poslušajo besede, v katere se ne sme dvomiti, načeloma se držijo splošnih človeških vrednot, ki jih potem zlahka opuščajo. In to me je, kot naivnega otroka, osupnilo, prav tako kot tudi druga pravila, ki niso imela nič skupnega z vero – npr. obiskovanje ljudi, do katerih mi sploh ni bilo mar, sodelovanje v skupnih manifestacijah, da se ne bi koga jezilo – meni preprosto niso bila pretirano jasna in jezilo me je, če mi jih je kdo skušal vsiliti.
Nekje globoko v sebi sem vedela, da tisto, čemur danes rečem duhovnost, česar takrat nisem znala poimenovati, ni v pravilih in tradicijskem ponavljanju določenih ritualov, temveč v meni sami. Že takrat sem čutila, da je več Boga v enem sončnem zahodu kot v kateri koli zgradbi, ne glede na to, kako lepa in razkošna je. Zame je bila božja hiša vedno narava. Tam se je srce razširjalo. In nekje globoko v sebi sem vedela, da četudi bom kakšen običaj neštetokrat ponovila, ker se to tako dela, ne bom bližje bogu, če ne bom najprej v sebi, v svojem srcu začutila življenja. In prav ta notranji občutek mi je dajal odgovore na številna vprašanja. Počasi je v meni dozoreval vpogled, da bog zame ni oseben, še manj jezen in maščevalen, temveč vseprisotna in dobronamerna sila, ki nas pelje skozi vse življenjske izkušnje.
Toga pravila
In tako sem se pri zgodnjih dvajsetih odvrnila od tradicije. Ko danes pogledam na ta čas, si ne morem pomagati, da se ne bi nasmejala tej mladi punci, ki je postala tako toga. Ker moje doživetje boga ni bilo religiozno, sem si prepovedala vse tiste lepe dele naše tradicije. Božično drevesce, velikonočna jajca, fina peciva, druženja in zabave ter predvsem igranje božičnega družinskega vzdušja so nalašč padli v pozabo. To je v mojem življenju ustvarilo praznino in svojevrsten notranji konflikt. Ustvarila sem si podobna toga pravila, od katerih sem se želela umakniti. In čudež je, da so me povsem naključne besede mojega očeta prebudile. Na nek božični dan sem bila pri njem in ko je minil že precejšen del dneva, mi je presenečeno rekel: "Pa saj mi še sploh nisi voščila za božič!" Odvrnila sem mu: "Veš, meni to ni pretirano pomembno." Ustavil se je, me pogledal v oči in rekel: "Meni pa je." Te tri besede so v meni odmevale še dolgo.
Počasi sem začela dojemati, da tradicijo, v katero sem kulturološki potopljena in z njo obkrožena, lahko spoštujem in v njej celo uživam ter jo cenim prek ljudi, ki so mi dragi, in ki vanjo resnično vnašajo svoje življenje in osebni pečat s svojo ljubeznijo in toploto. Dojela sem, da namesto da slavim običaje, lahko slavim ljudi. In medtem ko sam običaj zame morda nima posebnega pomena, so zame zelo pomembni ljudje velikih src, ki malenkosti spreminjajo v prelepe čudeže. Skozi te čudeže so se nekatere tradicijske označbe vrnile v moje življenje. Moja pravila so danes le malce drugačna od tistih, ki so značilna za običaje. Praznična večerja je pri meni vegetarijanska, božične kroglice pa niso vedno na jelki – uporabim tudi kakšno drugo drevesce. Ne molim, temveč meditiram, svečano vzdušje pa najbolj začutim, ko se sprehajam po največjem in najlepšem parku v mestu. Božansko rojstvo ima tam čisto poseben pomen, božič pa zelo preproste okraske.
In družina? Še naprej se izogibam družinskim dogodkom, vendar svojim staršem še vedno želim srečo. Z njimi preživim malo svojega časa, a zavedam se, da ne morem spremeniti preteklosti in njihovih življenj. Danes me izpolnjuje toplota, ki jo ustvarjam v lastnem domu s svojim partnerjem. Cenim preprostost in ponavljam rituale, od katerih se širi moje srce. Z leti so v moje življenje vstopili tudi detajli iz drugih tradicij. To je bil nepričakovan spoj; kot da so odkritja iz mojega notranjega sveta našla svoj zunanji par v že obstoječih starodavnih veščinah in znanjih, ki povsem naključno ne pripadajo našemu podnebju.
Tako v mojem domu obstaja prostor za meditacijo, krasijo ga kaligrafski simboli, urejen je po feng-shuiju in v njem se pogosto slišijo pomirjajoči zvoki budističnih napevov. Toda v mojem svetu so vsa pravila podložna spraševanju. Moja tradicija je v nastajanju in upam, da bo ustvarjena iz življenjskih naukov, opomnikov in običajev, ki imajo prav v vsakem trenutku pomen za moje sedanje življenje. Namesto da se utrdijo in se brez pomena samodejno ponavljajo, upam, da bodo zame vedno smerokazi, ki me vračajo na pravo pot.
Iva Jerković