Treba je razumeti zelo delikatno, zapleteno stvar. Če niste zaljubljeni, ste osamljeni. Če ste zaljubljeni, resnično zaljubljeni, pa postanete sami.
Osamljenost je žalost, samost pa ni žalost. Osamljenost je občutek nepopolnosti. Potrebujete nekoga in osebe, ki jo potrebujete, ni na voljo. Osamljenost je tema brez svetlobe v sebi. Temna hiša, ki čaka in čaka, da nekdo pride in prižge luč.
Samost ni osamljenost. Samost pomeni občutje popolnosti. Nikogar ne potrebujete, vi sami ste dovolj. In to se zgodi z ljubeznijo. Ljubimci postanejo sami. Z ljubeznijo se dotaknete svoje notranje popolnosti. Ljubezen vas dela popolne. Ljubimci si drug drugega delijo, a tu ne gre za njihovo potrebo, temveč za prekipevajočo energijo.
Dve osebi, ki sta se počutili osamljeni, lahko skleneta dogovor, se lahko združita. Zapomnite si, da nista ljubimca. Ostajata osamljena, a zdaj zaradi navzočnosti drugega ne čutita osamljenosti, to je vse. Nekako se slepita. Njuna ljubezen ni nič drugega kot prevara, s katero slepita sama sebe: "Nisem osamljen, nekdo drug je ob meni."
Ker se srečujeta dve osamljeni osebi, se njuna osamljenost v osnovi podvoji ali celo večkrat pomnoži. To se običajno zgodi. Osamljene se počutite, ko ste sami, ko pa ste v odnosu, ste nesrečni. To je vsakdanje opažanje. Ko ljudje niso v razmerju, se počutijo osamljene in iščejo nekoga, s komer bi bili povezani. Ko so z nekom povezani, se začne nesrečnost. Tedaj čutijo, da je bilo bolje biti sam – vse to je preveč.
Kaj se zgodi? Dva osamljena človeka se srečata – torej se srečata dve mrakobni, užaloščeni, nesrečni osebi – in nesrečnost se pomnoži. Kako naj bi dve grdoti postali lepi? Kako bi lahko združitev dveh osamljenosti prinesla občutek popolnosti, celovitosti? Nemogoče. Izkoriščata drug drugega, nekako se trudita slepiti sama sebe skozi medsebojno povezanost, vendar to slepilo ne gre prav daleč. Dotlej ko se zaključijo medeni meseci, se zaključi tudi zakonska zveza. Gre le za začasno iluzijo.
Resnična ljubezen ni iskanje nečesa, s čimer bi se zoperstavili osamljenosti. Resnična ljubezen pomeni, da osamljenost preobrazite v samost, da pomagate drugemu. Če osebo ljubite, pomagate tej osebi, da zna biti sama. Ne poskušate je zapolniti. Ne poskušate je s svojo navzočnostjo na nekakšen način dopolniti. Drugemu pomagate biti sam, biti tako poln iz svojega lastnega vira, da vas sploh ne potrebuje.
Ko je oseba popolnoma svobodna, je iz te svobode mogoče dajati. Tedaj ta oseba veliko daje, a to ni njena potreba; daje veliko, a ne v obliki kupčije. Daje veliko, ker ima veliko. Daje, ker uživa v dajanju.
Ljubimci so sami in resnični ljubimec nikoli ne uničuje vaše samosti. Zmeraj bo dodobra spoštljiv do vaše individualnosti, do vaše samosti. Ta je sveta. Ne bo se vpletal vanjo, ne bo poskušal siliti v ta prostor.
Ampak običajno se ljubimci, tako imenovani ljubimci, zelo bojijo samosti drugega, njegove neodvisnosti. Zelo se bojijo, ker menijo, da če bo njihov partner neodvisen, potem sami ne bodo potrebni, potem bodo zavrženi. Tako se ženska nenehno trudi urejati stvari, da bi njen mož ali fant ostal odvisen. Zmeraj jo bo moral potrebovati, da bo lahko ostala dragocena. Moški pa se nenehno trudi na vse kriplje, da bi deloval enako, da lahko tako ostane dragocen, rezultat je kupčija, ne pa ljubezen, in vlada nenehen konflikt, borba. Borba temelji na dejstvu, da vsakdo potrebuje svobodo.
Ljubezen omogoča svobodo. Ne le omogoča, temveč jo tudi krepi. In kar koli, kar uničuje svobodo, ni ljubezen. Mora biti nekaj drugega. Ljubezen in svoboda hodita z ramo ob rami, sta dve krili iste ptice. Kadar koli vidite, da vaša ljubezen nasprotuje vaši svobodi, tedaj počnete nekaj drugega v imenu ljubezni.
Naj bo to vaš kriterij: svoboda je kriterij. Ljubezen vam daje svobodo, vas osvobaja, vas dela svobodne. In ko postanete povsem svoji, čutite hvaležnost do osebe, ki vam je pomagala. Ta hvaležnost je skoraj verska. V drugi osebi čutite nekaj božanskega. Osvobodila vas je, naredila vas je svobodne, ljubezen pa se ni sprevrgla v posesivnost.
Ko se ljubezen razkraja, postaja posedovalnost, ljubosumje, borba za moč, politika, prevlada, manipulacija – tisoč in ena stvar, od katerih so vse grde. Ko je ljubezen na višku kipenja v najčistejše nebo, je svoboda, popolna svoboda.
Če ste zaljubljeni, če čutite ljubezen, o kateri govorim, bo sama vaša ljubezen pomagala drugemu, da sodeluje v tem. Vaša ljubezen sama bo drugemu služila kot cementna sila. V vaši ljubezni se bo drugi zacelil v celoto, edinstveno in individualno, ker mu bo vaša ljubezen dala svobodo. V senci vaše ljubezni, pod zaščito vaše ljubezni bo partner začel rasti.
Vsakršna rast potrebuje ljubezen, toda brezpogojno ljubezen. Če ima ljubezen pogoje, rast ne more biti popolna, ker ji bodo ti pogoji v napoto.
Ljubite brezpogojno, ničesar ne zahtevajte v zameno. Veliko se vam vrne samo od sebe – to je še ena stvar –, vendar ne bodite berač. Ko gre za ljubezen, bodite cesar. Zgolj dajajte jo in poglejte, kaj se zgodi: vrne se vam tisočkrat. Vendar pa se mora posameznik naučiti te spretnosti. Sicer ostane stiskač; daje le malo in čaka, da se mu bo kaj vrnilo, to čakanje in pričakovanje pa uniči vso lepoto ljubezni.
Ko čakate in pričakujete, partner čuti, da ste manipulativni. To lahko izreče ali pa ne, vendar čuti, da manipulirate. In kjer koli čutite, da partner hoče manipulirati z vami, se temu želite upreti, ker nasprotuje notranji potrebi duše, ker vas vsaka zahteva od zunaj razkraja. Katera koli zahteva od zunaj vas deli. Katera koli zahteva od zunaj je zločin proti vam, ker onesnažuje vašo svobodo. Tedaj niste več sveti. Nič več niste cilj, temveč ste uporabljeni kot sredstvo. In najbolj nemoralno dejanje na svetu je, da nekoga uporabite kot sredstvo.
Vsako bitje je samo po sebi cilj. Ljubezen vas obravnava kot cilj sam po sebi. Ne sme vas zvleči v kakršna koli pričakovanja.
Torej obstaja nekaj stvari, ki si jih velja zapomniti. Ena je ljubiti, vendar ne kot potreba, temveč kot dajanje. Ljubite, vendar ne pričakujte, temveč dajajte. Ljubite, vendar si zapomnite, da vaša ljubezen ne sme postati ječa drugemu. Ljubite, vendar bodite zelo previdni, saj se pomikate po svetem ozemlju. Podajate se v najvišje, najčistejše in najsvetejše svetišče. Bodite nadvse pozorni! Vse nečistosti odvrzite še pred svetiščem. Ko ljubite neko osebo, jo ljubite, kakor da je bog, nič manj kot to. Nikdar ne ljubite ženske kot ženske in moškega kot moškega, kajti če ljubite moškega kot moškega, bo vaša ljubezen zelo navadna. Vaša ljubezen ne bo nič več kot poželenje. Če ljubite žensko kot žensko, se vaša ljubezen ne bo vzpela prav visoko. Ljubite žensko kot boginjo, pa bo ljubezen postala čaščenje.
V tantri mora moški, ki se želi ljubiti z žensko, to žensko več mesecev častiti kot boginjo. V njej mora vizualizirati boginjo mater. Ko vizualizacija postane popolna, ko se ne poraja več nikakršna pohota, ko moški ob goli, sedeči ženski poleg sebe občuti le vznesenost božanske energije brez vsakršne pohote, postane sama oblika ženske božanska in vse misli se ustavijo, občuti le globoko čaščenje – in šele tedaj mu je ljubljenje dovoljeno.
Videti je nekoliko absurdno in paradoksalno. Ko ni potrebe po ljubljenju, mu je ljubljenje dovoljeno. Ko ženska postane boginja, se mu je dovoljeno ljubiti z njo, ker se lahko zdaj ljubezen vzpne visoko, lahko postane vrhunec, crescendo. Zdaj ne bo več zemeljska, ne bo več od tega sveta, ne bo sestavljena iz dveh teles, temveč iz dveh biti. Bo srečanje dveh obstojev. Srečali se bosta dve duši, se zlili in premešali, obe pa boste iz tega izšli neverjetno sami.
Samost pomeni čistost. Samost pomeni, da ste le vi sami in nihče drug. Samost pomeni, da ste čisto zlato; samo zlato in nič drugega, samo vi. Ljubezen vas naredi same. Osamljenost bo izginila, a pojavila se bo samost.
Osamljenost je stanje, ko se sami s seboj ne počutite dobro, ko ste zdolgočaseni ob sebi, ko ste se naveličani in si želite nekam, kjer bi pozabili nase, ko bi se ukvarjali z nekom drugim. Samost pa pomeni, da ste vzneseni že zgolj z lastno bitjo. Blaženi ste, ker ste le vi sami. Nikamor vam ni treba iti. Potreba je izginila, sami sebi zadostujete. Ampak zdaj se v vaši biti poraja nekaj novega. Toliko imate, da tega ne zmorete zadržati v sebi. Morate razdajati, morate dajati. In kdor koli sprejme vaše darilo, mu boste hvaležni, ker ga je sprejel.
Ljubimci čutijo hvaležnost, ker je njihova ljubezen sprejeta. Hvaležni so, ker so bili tako polni energije in so potrebovali nekoga, v kogar so jo lahko zlili. Ko roža vzcveti in svojo dišavo sprosti v veter, je vetru hvaležna. Dišava je postajala zanjo vse težja, da je bila že tako rekoč breme. Tako je, kot če je ženska noseča in mine devet mesecev in se otrok še ne rodi, da predvideni rok za porod že mine. Zdaj je ženska močno obremenjena, saj si želi otroka deliti s svetom.
To je smisel poroda. Dokler je ženska otroka nosila v sebi, ni pripadal nikomur razen njej. Zdaj pa je že preveč, ne more ga več držati v sebi. Mora ga deliti, otroka mora dati svetu. Mati se mora znebiti svoje sebičnosti. Ko je otrok nekoč zunaj maternice, ni več zgolj materin; postopoma bo otrok odhajal od nje, in to daleč stran. Postal bo del širnega sveta.
Enako se zgodi, ko se oblak napolni z deževnico in je pripravljen na dež. Ko dežuje, ko se zlije, oblak čuti razbremenjenost in je srečen ter hvaležen žejni zemlji, ker je sprejela deževje.
Obstajata dva tipa ljubezni. Eno je ljubezen zaradi osamljenosti: iz potrebe sežete drugemu naproti. Druga vrsta ljubezni se poraja, ko ne čutite osamljenosti, temveč samost. V prvem primeru sežete po nečem, kar si vzamete, v drugem pa sežete, da bi nekaj dali. Tisti, ki daje, je cesar.
Ljubezen, ki se poraja iz samosti, ni navadna ljubezen. Ničesar nima opraviti s poželenjem, nasprotno, je največja preobrazba poželenja v ljubezen. In ljubezen vas dela individualne. Če vas ne dela individualnih, če vas poskuša narediti za sužnja, potem to ni ljubezen, temveč sovraštvo pod krinko ljubezni. Ljubezen tega tipa ubija, uničuje individualnost drugega. Naredi vas manj posamične, potegne vas navzdol. Niste povišani, ne postanete milostni, temveč vas potegne v blato. Vsakdo, ki je zapleten v takšen odnos, se začne počutiti, kot da pristaja na nekaj omadeževanega.
Ljubezen bi vam morala dajati svobodo. Nikdar ne pristajajte na manj. Ljubezen bi vam morala dajati občutek popolne svobode, kot da tavate pod svobodnim nebom, ne da bi vas korenine prikovale kamor koli. Ljubezen ni navezanost; tisto je poželenje.
Meditacija in ljubezen sta dva načina, kako doseči individualnost, o kateri govorim. Obe sta zelo globoko povezani. Pravzaprav sta obe plati istega kovanca: ljubezen in meditacija. Če meditirate, boste prej ali slej naleteli na ljubezen. Če globoko meditirate, boste prej ali slej začeli čutiti, kako se v vas vzpenja velikanska ljubezen, ki je nikoli prej niste poznali, nova lastnost vaše biti, nova vrata, ki se odpirajo. Postali ste novi plamen in zdaj si želite dajati.
Če globoko ljubite, se boste postopoma začeli zavedati, da postaja vaša ljubezen vse bolj meditativna. Subtilna lastnost tišine vstopa v vas. Misli izginjajo, pojavljajo se vrzeli, tišine. Dotikate se svoje lastne globine.
Če je na pravi poti, vas ljubezen dela meditativne. Če je na pravi poti, vas meditacija dela ljubeče.
Iz knjige: Osho: Ljubeče bivanje, založba V.B.Z.
