Nagnjeni smo k poustvarjanju odnosov, ki smo jih imeli z mamo in očetom

Otroci so iz nebes," trdi dr. John Gray v istoimenski knjigi in verjetno se vsi starši z njim strinjamo – ko naši otroci spijo kot angelčki, se igrajo (in ne preveč glasno) smejijo ter modrujejo med seboj, ko 'pridno' sodelujejo z nami in ko se zatopijo v igro, šport, petje ali igranje glasbila, ki jih tisti trenutek popolnoma prevzame.

A ko mali trmoglavci kričijo (brez vzroka ali pač z njim) in nam, ko odrastejo, izustijo takšno, da ne vemo, ali bi jokali ali zakričali nazaj, ko delajo ravno nasprotno, kot bi bilo dobro za njih, takrat ... bi težko rekli, da so iz nebes, in takrat se v paniki, strahu ali jezi težko zberemo in se odzovemo ljubeče.

Preden sem postala mama, sem bila zelo 'pametna' glede vzgoje in prepričana, kakšni bodo moji otroci in predvsem – kakšni ne bodo.

Zdaj ko sem mama, vem, da skoraj nič ne vem. V prečudovitih in tudi zelo napornih letih, ki sem jih do zdaj preživela s svojo deklico, sem se naučila le tega: moje srce ve, da je prava le srčna vzgoja, prežeta z ljubeznijo.

Vzga­jati želim na način: "Ti igra lepa melodija v srcu, ko narediš, rečeš, pomisliš ... to in to?"

Velikokrat je odgovor ne – tako pri nama z možem kot pri najini deklici. Velikokrat se zalotimo, da v trenutku, ko se počutimo jezni, žalostni, prizadeti ... sploh ne želimo, da bi v naših srcih zaigrala lepa pesem. Raje besnimo in dokazujemo svoje. In ko se v ključnih trenutkih vprašam: "Kaj bi naredila ljubezen?" velikokrat ostanem brez odgovora.

Vem, da ne bi kričala. Da ne bi trmoglavila. Da ne bi zganjala avtoritete (joj, kako plehka in priročna vzgoja je to – priznam, včasih, ko sem preutrujena, z mislimi čisto nekje drugje, zavzamem držo 'Jaz vem', 'Če ne boš ubogala, se bo zgodilo to in to', 'Če ne bova pohiteli, bodo morda prodali že ves sladoled ...').

Vzgoja ljubezni

Še vedno trdim – le vzgoja, prežeta z ljubeznijo, je tista prava. Brez krepkih besed, ustrahovanja, popuščanja, ko zanj ni prostora ... A kje se je naučiti?

Sama jo znam najti v naravi – ko s hčerko pozabiva na vse, ko se čas ustavi in sva le medve, drevesa, potoček, čriček, ki nama poje, trave, ki plešejo z vetrom ...

Takrat ponavadi tudi ni veliko nejev in drugih omejitev, saj niso potrebni.

A v svetu dokazovanja, odnosov z drugimi, sladkarij na igrišču, nevarnosti padcev in kaznovanja otrok za malenkosti je to veliko težje. Tu sem še zelo izgubljena in prevečkrat pozabim vprašati srce ... ki me je pred dobrim letom pripeljalo v šolo kot način življenja – šolo radosti Eliza.

Če sem bila včasih še v dvomih, kdaj in kako se otroci tam učijo za izpite, zdaj vem – najprej se učijo poslušati sebe, prisluhniti svojim potrebam in takoj nato potrebam drugih. Ogromno delajo na čustveni inteligenci in ko znajo prisluhniti sebi ter znajo biti sočutni, z lahkoto usvojijo tudi snov, ki jo potrebujejo za izpite v standardnih šolah.

Tu ni kričanja, zbadanja, prisile, ustrahovanja, kar je zelo hitro opazila tudi moja hči. Tu je krog, v katerem si povemo, kako se počutimo, tu je ogromno iger vlog, tu je učenje, kako biti odgovoren zase, za svoja dejanja, za družbo in naravo.

In ko otroci ponotranjijo odgovornost za svojo srečo, svoje zdravje in svoje zmage, je standardno učenje mačji kašelj. Hočejo se učiti, usvojiti želijo tudi snov, ki se jim zdi na prvi pogled dolgočasna.

Učenje čustev

Prof. Tinka Podjavoršek, ustanoviteljica šole Eliza, trdi, da brez čustvene pismenosti postanemo sami sebi in posledično drugim tako odtujeni, da se pozneje sploh ne zavedamo več svojih dejanj: "Postanemo nezavedajoča se bitja, ki vso odgovornost prelagajo na druge. Zavedanje last­nih čustev pomeni možnost prepoznavanja naših potreb, našega notranjega in zunanjega 'prostora'. Vsi začnemo pri zunanjem prostoru, ki je le zrcalo notranjega, ki ga ne poznamo."

"Čustva so le en vidik simbolnega jezika telesa. Prepoznavanje občutkov pomeni nadgradnjo, ki je povezana s tem, da si upamo prisluhniti tistemu glasu v nas, ki nam šepeta odgovore, kadar znamo delovati v odprtem prostoru, kjer npr. v Elizi vsak dan naredimo krog ljubezni, v katerem vsi ustvarjamo prostor za pozitivne misli in pozitivna občutja."

"Delamo z občutenjem lepote (v šopku na sredini kroga, plamenu sveče, mislim, ki jih pošljemo drug drugemu), ki nas vodi do občutenja ljubezni, da bi se vsak srečal s svojim pravim bitjem v sebi, kjer domujejo mir, tišina, lepota. Brez srečanja, brez osveščanja tega prostora nam ostane le zunanja prisila, ki pa vodi le v avtoritarne modele, ki jih vsi obvladamo – a ne vodijo v ljubezen. Sodelavka mi je ravno včeraj poslala pesem Masche Kaleko: 'Seveda, jaz sem happy, toda srečen nisem,' ki zelo lepo opiše stanje naše zahodne patologije."

Najpomembnejša pri učenju čustev, občutkov, sočutja pa je šola, v katero se rodimo – naša družina z glavnima učiteljema – staršema.

"Zelo pomemben je zgled staršev. Če mama in oče znata poskrbeti zase in kažeta sočutje drug do drugega, se bo otrok tega učil. Otrok ne samo posnema starše, temveč jih čuti, v svojem telesu občuti vzdušje, ki je med njima," razlaga Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka, ki podkrepi svoje razmišljanje še z znanstvenimi dognanji: "To, da čutimo druge, nam omogočajo zrcalni nevroni v možganih, ki so odkritje zadnjih nekaj let. Seveda pa je treba o tistem, kar želimo otroka naučiti, tudi govoriti, se pogovarjati in ga vključiti v npr. hišna opravila, igre, ki zahtevajo sodelovanje, primerno otrokovi starosti."

Zunanja motivacija

Razmišljam o tem, kako lahko je mojo hčerko motivirati s kepico sladoleda, da prehodi nekaj kilometrov ali brez tarnanja usvoji Rožnik ali Šmarno goro. In premišljujem, kako v njej prižgati željo po daljšem sprehodu, pospravljanju igrač brez pregovarjanja, učenju brez nagrade za dobro oceno.

"Iz roda v rod ponavljamo iste, (zame neuspešne) vzorce zunanjega motiviranja – nasilja, ki v otrocih pušča odpor do učenja, kar je isto kot odpor do življenja. Nezadovoljni otroci prinašajo nezadovoljstvo domov, kjer se njihov nemir preplete z nemirom prezaposlenih staršev, in krog se nadaljuje. Nekje je treba prekiniti, prerezati to nevarno igro nevednosti s celostno intuitivno pedagogiko, ki vključuje čustveno in duhovno inteligenco ter intelekt na preprost, a zato za večino najtežje prepoznaven način. Imamo ogromno možnosti, da se postopoma vedno bolj učimo (pravzaprav se najprej odučimo starih vzorcev) in tako vsi spoznavamo, da je učenje možno le kot svež proces, kot način, da je vsak dan nov začetek, da vsak dan lahko odvržemo vse, kar nam ne koristi več. Mislim, da je ta način zaenkrat najprimernejši za starše, ki so pripravljeni živeti v naravnih okoljih, ki jim je všeč zdrava hrana in ki želijo gojiti zdrave odnose, a takšnih nas še ni prav veliko, na ravni želja že, na ravni konkretne akcije pa bolj malo," opaža Tinka Podjavoršek.

Začetki so seveda v družini. V osnovni celici, v kateri se počutimo varni, ljubljeni, zadostni ... ali pač ne.

Ljubeč odnos med staršema

Četudi je otrok zelo ljubljen tako od mame kot od očeta, ne bo srečen, niti se ne bo počutil varen, če ne bosta srečna njegova starša – sama s seboj in drug z drugim.

"V družini otrok doživlja odnose spontano, tu spoznava sebe in druge, se uči medsebojne komunikacije in zaupanja. Otrok je zelo občutljiv in se odziva na vse, kar se v družini dogaja, na vse, kar je izgovorjeno, in vse, kar ni. Če so v odnosu med starši prisotni spoštovanje, ljubezen in razumevanje, se bo otrok ob starših počutil varnega, želenega, ljubljenega ter bo tudi sebe doživljal kot vrednega ljubezni. V nasprotnem primeru, kjer se starša ne razumeta, sta čustveno odtujena ali v nenehnem konfliktu, na otroka prenašata neprijetne vsebine in ne zmoreta odgovarjati na otrokove potrebe, zato se bo otrok počutil nevrednega ljubezni," opozarja Klaudija Ferčak.

Sprejmite sebe in svojega otroka

Ko boste sprejeli sebe takšne, kot ste, in se boste začeli ljubiti brezpogojno, boste veliko lažje sprejeli tudi svojega otroka.

"Otrok potrebuje varnost in zaupanje, ki se izgrajuje skozi razumevanje in sprejemanje otroka takšnega, kot je," trdi dr. Nataša Rijavec Klobučar, specialistka zakonske in družinske terapije, ki poudarja, da se moramo nenehno truditi slišati.

"Starši moramo nenehno slediti otroku in ga slišati, tudi tam, kjer nas zaboli. Ali sprejeti otroka tudi takrat, ko je drugačen od nas oz. ni takšen, kot mi pričakujemo, da bo."

Delovne navade

Ko so še majhni, porabimo veliko manj časa in živcev, če igrače in sobico pospravimo sami in če otroci sploh ne vedo, da obstajajo prah, sesalnik in vedro za pomivanje tal – ker je vse najlažje postoriti, ko jih ni doma ali ko spijo. Tudi ko so večji, se je hišnih opravil lažje lotiti sam – v času, ki bi ga porabili za negodovanja, nejevoljo in celo prepire, sami lahko počistite že pol stanovanja. Še elegantneje je, če si lahko privoščite gospo, ki vam počisti dvakrat na teden ...

A tako boste prikrajšali otroke za delovne navade, zaradi katerih bodo lažje šli skozi življenje, za občutek odgovornosti, učenje sodelovanja in tudi odpovedovanja.

Strokovnjaki so si enotni – z delovnimi navadami je treba začeti zgodaj, z veliko mero potrpljenja in iznajdljivosti (kar pa je konec koncev tudi velika šola za nas).

"Menim, da je najbolje uvajati delovne navade počasi, skozi igro, vsak dan – zvečer npr. skupaj z otrokom pospravimo igračke in pustimo otroku, da jih pospravi po svoje. Zakaj bi moralo biti po naše? Od nas je tudi odvisno, kako in kdaj bomo vključili otroke v gospodinjstvo. Pa tudi koliko. Tu naj bo v ospredju zdrava kmečka pamet. Lahko od triletnika zahtevamo, da bo vsak dan pospravil posodo iz pomivalnega stroja? Ali smo lahko veseli, ko to stori spontano, skozi igro, ker mu je zabavno? Lahko od desetletnika 'zahtevamo', da pospravi krožnik z mize, ko poje? Tu ni potrebne znanosti, tu je dovolj samo občutek, ki ga ima vsak starš. Tudi občutek, ki pravi, kako privzgajamo delovne navade," k uporabi intuicije in zaupanja vase tudi pri vzgoji spodbuja dr. Nataša Rijavec Klobučar.

Nerodna leta

In ko otroci pridejo v puberteto? Ne izgubite živcev, če bo njihova soba spet obrnjena na glavo: "Mladostniki preverjajo meje, preizkušajo, do kam se sme. Kar je čisto normalno za to obdobje," pravi Rijavec-Klobučarjeva ter dodaja: "Puberteto vzemite kot izziv, kot obdobje, ko otroci zelo močno hrepenijo po starših, pa tega v tem obdobju ne smejo in ne zmorejo pokazati. Sprejmite jih kot otroke, ki so nekje vmes, ki se iščejo in ne vedo, kdo so."

Največja uganka mladostnikov pa je njihovo telo: "Mladostniki so zelo zbegani glede svojega telesa: naval hormonov, ki spreminjajo njihovo telo, možgani, ki doživljajo drugo rast ... veliko sprememb hkrati povzroči, da svojega telesa ne poznajo več – niso več otroci, a tudi odrasli še niso."

"Če takrat starši ne premorejo senzitivnosti, razumevanja, lahko zelo škodujejo otroku. Svojemu mladostniku boste najbolj pomagali tako, da ga ne boste izpostavljali, kritizirali, da mu boste pustili intimo, a se tudi pogovarjali," svetuje Klaudija Ferčak.

... in spolnost

"Ob trenutkih, ki jih otrok nakaže, da bi bilo dobro spregovoriti o eni najobčutljivejših tem – spolnosti – nikar ne zatiskajmo oči. Majhni otroci ne potrebujejo velikih razlag, pri večjih pa izkoristite tiste trenutke, ko sta na pogovor pripravljena oba. Morda se še prej malo dotaknite sebe, morda svojih tabujev in poiščite odgovore, ki vas bodo ob tej temi zbližali in ne oddaljili," svetuje dr. Nataša Rijavec Klobučar.

Torej je tudi pogovor o spolnosti z otrokom lahko priložnost za vašo osebnostno rast. Morda bo vašemu otroku nerodno in ne bo spraševal veliko. Morda bo radoveden bolj, kot ste pričakovali, in vas bo spraševal tudi o užitku.

Če ga boste zanikali, bo razkrinkal vašo laž, ko bo v spolnosti sam našel užitek. In izgubil zaupanje v vas, ali pa se počutil krivega ...

Petra Arula 

Za strokovno pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo Tinki Podjavoršek, avtorici šole Eliza in Klaudiji Ferčak, zakonski in družinski terapevtki, ter dr. Nataši Rijavec Klobučar, specialistki zakonske in družinske terapije, iz Centra za družinsko in zakonsko terapijo stik.

Poglejte si še: Bivša učiteljica: »Šolski sistem je potrebno postaviti na čustveni in duhovni inteligenci.«

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja