Hiperaktivni otroci: Največja zloraba je, ko jih nihče ne čuti in razume

Dandanes se veliko govori o malo drugačnih otrocih, otrocih z diagnozo ADHD (angl: Attention deficit hyperactivity disorder oz. po slovensko motnja pozornosti ali hiperaktivnosti). 

Hiperaktivni otroci: Največja zloraba je, ko jih nihče ne čuti in razume (foto: profimedia) profimedia
21. 7. 2021

Pomembno je zavedanje, da so otroci s podobnim vedenjem obstajali tudi že prej, vendar družba to-vrstna vedenja ni prepoznala kot problem in jih obravnavala na način, kot ga poznamo danes.

Neki gospod mi je pred časom pripovedoval o svojem otroštvu. Bil je izredno živahen otrok, hotel je preizkusiti in vedeti vse, nevarnosti tako rekoč ni poznal. V osnovni šoli je komaj izdeloval, zanimanja za šolske obveznosti ni imel. Imel je izredni smisel za kreativnost in inovativnost ter tehnične veščine. Ni se mogel umiriti predvsem zato, ker ga je vse zanimalo.

Lahko bi rekli, da je bila zanj sreča, da so bili starši s kmečkimi opravili preveč zaposleni, da bi začeli ugotavljati, kaj vse je narobe z njim. Kako se je razvijalo njegovo življenje naprej? Pri 40. letih je zamenjal službo, ker je moral početi nekaj inovativnega, svojega, edinstvenega. V slovenski prostor je vpeljal svoj produkt, ki deluje še danes. Dandanes bi kot otrok verjetno dobil diagnozo ADHD.

Drugi primer, ki ga želim predstaviti je naslednji: v mesecu avgustu sem obiskala svojevrsten poletni kamp v Belgiji. Kamp je namenjen preživljanju poletnih dni za otroke, KATERIH NIHČE NE ŽELI SPREJETI V KAKRŠNOKOLI POLETNO AKTIVNOST. To so otroci z diagnozami ADHD.

Mojo pozornost je v množici otrok vzbudil 7-letni deček, ki je v svojem življenju zamenjal 5 rejniških družin. Starša, zasvojena z mamili, že od rojstva dalje nista bila zmožna skrbeti zanj. Sedaj živi v zavodu. V času bivanja v kampu je imel ogromno besnih izpadov. Opazila sem, da očesnega kontakta skorajda ni bilo, z izjemo redkih trenutkov, ko si lahko videl žalostne otroške oči, polne hrepenenja. Po 4 dnevih bivanja v kampu je MORAL nazaj v zavod, saj so presodili, da je nevaren ostalim otrokom. Kakšna prihodnost ga čaka?

Tretji primer opisuje dečka, starega 13 let. Ima diagnozo ADHD. Živi pri rejnikih zaradi nasilnih staršev. Mnenje psihologinje zdravstvenega doma se glasi, da deček potrebuje namestitev v zavod, saj ni zmožen normalnih socialnih stikov, je nevaren sebi in okolici. Poudarim naj, da je moje mnenje, mnenje rejnice in učiteljev, da je deček izredno prijeten, uspešen, občasno pasiven in nesodelujoč, vendar nikakor nevaren sebi ali drugim. Sama ga doživljam kot polnega hrepenenja po stiku, z izrazitim strahom in željo po tem, da bi ga nekdo razumel. Kakšno prihodnost bo imel, če ga namestijo v zavod?

KAJ DOŽIVLJATE, KO BERETE ZGORNJE VRSTICE?

Upam, da JEZO! Jezo na ljudi, ki ustvarjajo sistem, ki je dostikrat preveč rigiden s pravili, ki so sami sebi namen in niso v korist otrok. Enako se počutijo otroci z diagnozo ADHD: JEZNO, PRESTRAŠENO, NEMOČNO in OBUPANO. Največja travma in zloraba je, da ni nikogar, ki bi jih začutil in razumel.

Ko poskušamo razumeti otroka, ki ima diagnozo ADHD, se moramo postaviti v njegovo kožo. Ob tej so največkrat navedene karakteristike, kot so: pretirano motorično dejaven, impulziven, s slabo koncentracijo in z nezmožnostjo vzpostavljanja socialnih stikov.

KAJ OTROKA PRIPELJE DO TEGA, DA SE VEDE NA TAK NAČIN?

Ko je otrok nesiguren v odnosih z najbližjimi oz. le-teh sploh ni, je zelo prestrašen, se ne počuti varno, ter ob vsem tem nima nikogar, kateremu bi to lahko povedal. Te občutke dolgotrajno nosi v sebi, zato njegova osebnost odreagira na način, ki za okolico ni sprejemljiv. Je besen zaradi krivice, ki se mu dogaja, saj mu je odvzeto nekaj, kar mu kot otroku vedno pripada: da se lahko VARNO NAVEŽE na očeta in mamo, ki ga čutita in se odzoveta, ko mu je neznosno.

Rada bi poudarila, da je pomembno razumeti starše, ko jim je težko in ne zmorejo več z otroki, ki imajo diagnozo ADHD ter jim pomagati, da bodo zmogli razumeti svoje otroke. Najverjetneje so tudi sami imeli težko družinsko izkušnjo ob kateri NISO DOBILI TEMELJNE IZKUŠNJE VARNE NAVEZANOSTI ter tako ves nemir, strah, nesigurnost in jezo prenašajo naprej. Pomembno se je tega zavedati in iskati ustrezno pomoč.

Temeljnih občutkov varne navezanosti se ob človeku, ki nas razume, da ponovno naučiti in posledično začutiti otroka, ki ni srečen in se ne počuti dobro v svojem telesu.

Ob tem pa ne mislim le na starše, temveč tudi na vse strokovne delavce, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami, jih ocenjujejo, razvrščajo in diagnosticirajo ter podajajo strokovna mnenja, dostikrat že po enkratnem srečanju. Taka mnenja so lahko usodna za otroke in njihova nadaljnja življenja.

Lidija Bašič Jančar, Študijsko-raziskovalni center za družino