Otrok je zbolel ali ima težave? Najpogosteje je vzrok v starših.

Zapis za vse (bodoče) starše. 

Otrok je zbolel ali ima težave? Najpogosteje je vzrok v starših. (foto: pexels) pexels
28. 11. 2021

Kdaj vam je pediater rekel, ko je vaš otrok preboleval virozo za virozo, da bi bilo na mestu, da se starša ozreta vase, v kakšnih energijah sta - če bosta izboljšala svoje počutje, odnose, se bo to odražalo na otrokovem zdravju? Ste kdaj podoben namig dobili od vzgojitelja, ko je vaš otrok po parih dneh vrtca spet ostal doma zaradi bolezni?

Pa učitelji, so vas opozorili, ko je otrok kalil mir v razredu, da morda odseva razmere v družini? Ali počutje koga od staršev? Da mladostnik počne neumnosti iz istega razloga?

Nikoli?

Vzgojitelji in učitelji mi ob pogovorih o tej temi povedo, da nimajo poguma za toliko resnice, se pa večina od njih tega zelo zaveda.

Ste imeli srečo in kaj podobnega slišali na predavanju za starše o vzgoji, odnosih?

Nikoli? Če pa že, ali ste to uspeli slišati, razumeti? Se je vedno iskalo vzroke v otroku? Zanj iskalo pomoči?

Ko med intuitivno terapijo občutim, kako je otroku v njegovem telesu, vem, kako močno otroci potegnejo občutke staršev v svoje telo. Zato lahko ali neprestano obolevajo za virozami… ali imajo vedenjske ali druge motnje.

Zgrožena sem, ker se še v današnji razviti dobi običajno išče vzroke za odklone le v otrocih, ne pa v starših.

Zakaj se o tem ne govori na glas? Nemogoče, da strokovnjaki tega ne bi vedeli.

K sreči ste mlajše generacije staršev že bolj ozaveščene.

Kako lepše bi bilo življenje, če bi probleme začeli reševati pri vzrokih, če bi odrasli pravočasno spoznali, da je otrok samo odsev nas samih. Da nima nenehnih viroz, ker ima slučajno slabšo imunsko odpornost. Da ne kali razrednega miru, ker se je slučajno tak rodili. Nič ni slučaj. Vse ima svoje vzroke. Najpogosteje v nas, starših.

Sigurno ste že zasledili, da je otrok kot goba, ki srka vse iz svoje okolice. To ne pomeni le tega, da hitro posvoji kakšno grdo besedo, ki je komu po pomoti ušla v njegovi prisotnosti. In ne le to, da sliši vse, kar se govori okoli njega, čeprav imate občutek, da je zatopljen v svojo igro na drugem koncu prostora.

Še mnogo več… Otrok povsem čuti občutke svojih staršev. Kadar ti niso dobro razpoloženi v svojih globinah, se tudi otrok ne počuti najbolje. Če to traja dalj časa, se začne odražati na njegovem zdravju in /ali obnašanju.

Kadar mi kakšna mamica potarna, da je otroček zaradi bolezni več doma kot v vrtcu, jo povprašam po njenih občutkih: kako se ona počuti v partnerstvu? V službi? Pa odnos z moževimi starši? Kako se ima očka? Vem, kaj mi bo povedala – na vsaj eno moje vprašanje nima dobrega odgovora.

Med terapijo otroku v njegovem telesu razberem, kakšen je odnos med staršema. Razkrije se, kakšno je njuno psihofizično stanje, katere težke občutke še nosita v sebi, ki sta jih dobila v otroštvu. Od spočetja dalje se v otrokovih celicah ustvarjajo zapisi o počutju enega in drugega, čisto vse potegne vase.

Če to nosi dolgo časa s seboj, počasi postane njegovo.

Par primerov:

Žalost starša, ki se nalaga v pljučih, postane otrokova žalost. Zato lahko oboleva za bronhitisom, astmo.

Starš ima težave z ledvicami, nima življenjske energije. In otrok ima težave z ledvicami.

Starš skriva svoje prave občutke v črevesju. Otrok ima težave s prebavo, presnovne motnje, alergije.

Starš ima veliko strahov, ki se kopičijo v mehurju. Otrok pa težave z močenjem postelje.

Pri nekom se zaradi okolice hitro pojavijo odkloni v zdravju, obnašanju. Pri drugem šele v odrasli dobi. Pri kakšnem nikoli. Ni pravila. Vsak je svoja osebnost in je skupek različnih dejavnikov. Kadar pa je otrok v težavah, bi bilo edino prav, da bi se starši zazrli najprej vase. Ko se začnejo osvobajati svojih težkih občutkov, odpravijo dve težavi hkrati. Pomagajo sebi do kakovostnejšega življenja, istočasno pa še otroku.

Običajno je človeku težko slišati, razumeti, da njegovi težki občutki povzročajo stiske otroku. Če se starši počutijo fizično, psihično relativno dobro, še toliko težje sprejmejo razlago, da s travmami, ki so jih doživljali v otroštvu, reagirajo na način, ki zbuja v njegovem otroku stisko. Ta se odziva tako, kot se edino zna. Eden z boleznijo, drugi z nemirnim obnašanjem, tretji s preveliko pridnostjo.

Otrok je naše ogledalo. S svojimi odkloni bi nas rad le zbudil, da se spravimo v red. Prej začnemo odpravljati vzroke pri sebi, lepše, lažje bo naše življenje. In boljšo doto bomo dali otroku.

Ni veliko podedovanih bolezni. V glavnini podedujemo le vzorce. Kar je razveseljivo. Kajti skoraj vse niti imamo v svojih rokah.

Dragi starši, kadar se vašemu otroku ponavljajo viroze ali ima vedenjske ali druge motnje, boste dosegli največja in najhitrejša izboljšanja, ko začnete iskati in odpravljati vzroke v sebi, ne v njem. Bolj kot ste v globinah zadovoljni vi, bolj bo tak tudi vaš otrok.

Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si