Po mnenju psihologov obstaja osem stvari, ki jih otrok materi težko odpusti.
Obstajajo bolečine, ki jih otrok v otroštvu tiho pogoltne, a ostanejo za vedno. Navzven nevidne, a iz notranjosti razjedajo človeka vse življenje. To so tiste rane, ki jih povzročijo starši. In čim starejša postaja mati, tem bolj hrepeni po toplini svojega otroka – sina ali hčerke.
A med njima pogosto stoji nevidno steklo: telesno sta morda blizu, a duhovno daleč. Vsaka družina ima svoje sence. Spodaj so opisane najpogostejše situacije, v katerih odrasli ljudje še vedno nosijo nevidne brazgotine odnosa z materjo.
1. Javno ponižanje in zasmehovanje
Ni hujše bolečine za otroka, kot ko ga starš osramoti pred drugimi. Ko mati pred sorodniki, prijatelji ali znanci razlaga o otrokovih napakah, strahovih ali šibkostih, v njem pušča globok pečat. Otrok se začne sramovati samega sebe namesto, da bi se učil iz napak. Ti trenutki ne izginejo – preoblikujejo se v tihe zidove med materjo in otrokom.
- Preberite si še: Ali sem dovolj dobra, da bom mama? Gabor Mate razkril pomembno resnico o starševstvu
2. Primerjanje z drugimi
Stavki, kot so »Poglej, kako je ona uspešna, kaj pa ti?«, se morda zdijo nedolžni, a v resnici razjedajo otrokovo samospoštovanje. Ko je materina ljubezen pogojena s tem, da otrok »mora biti boljši«, se izgubi občutek, da je vreden ljubezni takšen, kakršen je. Prava materinska ljubezen je brez pogojev – sicer v otroku ostane boleča praznina in občutek, da nikoli ni dovolj dober.
3. Zanikanje otrokovih čustev
»Ne jokaj, bodi tiho!« – stavek, ki ga številni otroci pomnijo vse življenje. Starš želi tolažiti, a s tem le zanika otrokova čustva. Tako se otrok nauči potlačiti bolečino, ne iskati podpore in molčati. Namesto tega bi zadostovale preproste besede: »Vem, da ti je težko. Tukaj sem zate.«
4. Zavračanje otrokove poti
Ko mati ne more sprejeti poti, ki si jo je otrok izbral, s tem sporoča: »Ti nisi to, kar sem želela.« Čeprav tega ne izreče, otrok to čuti. Ljubezen ni nadzor. Ljubezen pomeni sprejeti, da otrok ni podaljšek starša, temveč samostojna oseba s svojimi željami in sanjami.
5. Hladna skrb brez topline
Nekatere matere naredijo vse »po pravilih« – kuhajo, skrbijo, pomagajo – a v njihovih dejanjih ni nežnosti. Ni pogleda polnega razumevanja, dotika po laseh, besed »Rada te imam.« Otrok takrat odraste v senco – navzven ima vse, a v notranjosti mu manjka toplina, ki je nič ne more nadomestiti.
6. Ko otrok nikoli ni bil slišan
Otrok, ki ga nenehno prekinjajo, popravljajo ali ponižujejo, se nauči, da ga nihče ne sliši. Kasneje v življenju tak človek molči – ne zato, ker nima kaj povedati, temveč ker je obupal, da bo kdaj razumljen. Poslušati otroka, tudi ko govori o malenkostih, pomeni graditi zaupanje. A ko se enkrat izgubi, ga je težko povrniti.
7. Manipulacija s krivdo
Stavek: »Vse sem ti dala!« pogosto v resnici pomeni: »Zdaj mi nekaj dolguješ.«
Ljubezen tako postane dolžnost, ne svoboda. Otrok, ki raste pod težo tuje žrtve, ne čuti hvaležnosti – čuti krivdo. A krivda nikoli ne rodi bližine, temveč razdaljo. Ljubezen ni dolg – ne zahteva vračila.
8. Vmešavanje v življenje odraslih otrok
Starši, ki se nenehno vpletajo v vsakdan odraslih otrok, to pogosto počnejo iz skrbi. A preveč vprašanj, kritik in pripomb glede vsake odločitve ustvarja občutek dušenja. Bližina se spremeni v breme, otrok se umakne.
Svoboda je temelj spoštovanja – brez nje ljubezen postane oklep.
Rane, ki ne izginejo – in možnost ozdravljenja
Obstajajo še globlje rane – ko mati stopi na stran nasilnega očeta, ko ne verjame otroku, ki govori o zlorabi, ali ga zavrne zaradi njegovih napak. To niso le besede, temveč brazgotine, ki se ne vidijo, a trajajo vse življenje.
A vendar: dokler sta mati in otrok živa, obstaja možnost – za razumevanje, pogovor, zdravljenje. Včasih je dovolj priznati bolečino, izgovoriti besede, ki so ostale neizrečene – in dati tisto, česar je vedno manjkalo: toplino in sprejemanje.
Vir: stil.kurir.rs
