Dragi starši, vzgoja nikoli ni bila enostavna, v današnjem času pa je izjemno zahtevna. Ta članek sem napisala vam v pomoč. Je rezultat terapevtskih izkušenj in lastnih pri vzgoji treh otrok, kjer sem, žal, bila še brez tega dragocenega znanja, ki ga imam danes. Zato vam še toliko bolj polagam na srce: dajte, začnite s spremembami danes, potem bo pri vas doma mnogo lepše.
Nikakor članek ni namenjen iskanju vaših napak, ker jih imamo vsi, brez izjeme. Spisala sem ga, da vam pokažem, kako enostavne so rešitve. Zato pogumno v branje, potem pa na pot lastnega osvobajanja.
Odraščajoči otroci imajo danes polno izzivov. Nekateri celo zelo težke:
· Izo je najboljša prijateljica čez noč izločila iz družbe. Zdaj se zelo grdo obnaša do nje. Iza ne upa več nikamor, da ne bi doživela posmehov, zavrnitve… Ob misli na srečanja težko diha, srce ji noro razbija. Boji se, da bo umrla. Gre za panične napade, ki navzven zgledajo res grozno in življenjsko ogrožajoče.
- Preberite si še: Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni
· Mia ne bi hodila v šolo, tam je preveč dražljajev. Med korono ji je bilo super, ko je bila lahko ves čas samo doma. Ko je treba od doma, jo pogosto boli trebuh ali glava, zdravniki ne najdejo ničesar. Zdaj jo je začelo še dušiti, če je v njeni bližini malo več ljudi.
· Tio je začela zbadati najboljša sošolka. Ko ima kaj novega, je sploh hudo. Ne ve več, kdo je res njen dober prijatelj, izgubljena je v tem svetu.
· Tian ne spi vse noči, ker ga preveč skrbijo ocene. Kaj če ne bo vse 5, adijo želena fakulteta. Starša bosta neskončno razočarana.
· Liam je šele v 6. razredu pa že dobiva kazen za kaznijo, ker se res nemogoče obnaša do sošolcev. Mama se doma z njim pogovarja, a nič ne zaleže. Postaja vse bolj nasilen tudi do nje. Oče živi drugje in se zanj ne briga.
· Brina se ne znajde v družbi. Ne zna komunicirati, se vključiti v razred, družbo. Nima prijateljev. Zato se še bolj zapira v svoj domišljijski svet. Doživlja napade panike. Podobno se dogaja Filipu, le da on beži v računalniški svet. Sploh ne hodi več v šolo.
· Ana se samopoškoduje, potem pa poleti hodi okoli v puloverjih, da prekrije ureznine. Povsem je brez volje za karkoli.
· Mark ima obsesivno kompulzivno motnjo. Vedno znova preverja sto stvari: ali je zaklenil vhodna vrata ali je pripravil vse potrebno za šolo… Vse to ponavljanje mu jemlje dragoceno energijo in čas.
Starši takrat pogosto izgubite tla pod nogami, ne veste, kam bi se obrnili. V takem primeru vsakemu svetujem, da vi začnete intenzivno delati na sebi. Težko je razumeti: težave ima otrok, na srečanje pa povabim vas. Zakaj?
V terapevtskem procesu odpravljamo vzroke, ki pripeljejo do težav. In vzrok za stiske otrok, verjeli ali ne, niso njihovi vrstniki, ampak ste starši. Zato je rešitev mnogo bolj enostavna, kot si sploh lahko predstavljate: ko vi sebe spravite v red, bodo otrokove stiske izginile. Te običajno pridejo zaradi potlačenih občutkov. Otroci kopirajo vaše obnašanje in čustvovanje.
Dokler starši v sebi nosite iz otroštva veliko sramu in/ali jez, žalosti, strahov, nemoč,…, ker se jih niste naučili dati iz sebe na primeren način, otrok to zaznava in ob vas ne more počutiti varnega. Ko se vi naučite čustvovati na zrel način, se vsega tega znebite. Ko ste v sebi pomirjeni, znate, zmorete tako pristopiti tudi do vašega otroka, četudi je on v težki situaciji. Ko se otrok končno počuti doma varnega, so rezultati vedno presenetljivo dobri.
Ne spreglejte tudi:
- Matej Škufca: Kako se pomiriti s preteklostjo? (PODKAST)
- Ko ima otrok težave, morajo starši najprej urediti sebe in svoj partnerski odnos
Zakaj je otrokovo psihofizično stanje tako zelo odvisno od vašega počutja?
Otrok od spočetja dalje vsrkava vaše občutke, dragi starši. Če ste pogosto napeti, v stresu, se ne počutite dobro doma, v službi, odnosih… otrok življenje dojema kot eno samo nevarnost. Vi imate lahko ves čas nasmeh na obrazu in mislite, da s tem otroka pomirite. A če ni nasmeha v srcu, ne šteje nič. Otrok natančno ve, kako se počutite. Ves svet lahko preslepite, njega ne boste nikoli!
Nekateri starši mi že ob prvem stiku poveste, da imate težaven partnerski odnos. Ali ste ves čas v stresu zaradi naporne službe. Sami znate potegniti vzporednice med otrokovim stanjem in tistim v njegovi domači okolici. So pa primeri, kjer starši zlepa ne najdete ničesar težkega v dogajanju pod domačo streho, otrok pa ima stiske. Kako je to možno?
Vsak se je v primarni družini naučil svojega čustvenega jezika. V primeru, ko ste pridobili vzorec obnašanja, da je slabo, če ste jezni, prestrašeni, žalostni… ste se naučili skrivati vse težke občutke pred okolico. Če tega do danes niste ozavestili in se znebili, še vedno delujete na povsem enak način v vaši novi družini.
Lahko v sebi bijete težke bitke, a navzven se delata, kako je vse lepo. Dejansko še sebi lažete in se prepričujete v to, pa se tega verjetno sploh ne zavedate. Ker ste največji otrokov vzornik, se bo enako odzval tudi on, ko bo doživel stisko. Pretvarjal se bo, da mu ni nič hudega. Naj bo to ob vrstnikih, ob šolskem ali športnem neuspehu.
Se pa zgodi, da vam otrok potarna, da mu je hudo. A če se vi niste osvobodili svojih težkih občutkov iz otroštva, vas preveč prizadene, ko začutite njegovo bolečino. Otrok je vaš največji zaklad, privoščite mu samo srečo in gladke poti skozi življenje. Ko pa zaznate, da mu je vse prej kot lahko, se vam skoraj zlomi srce. V samoobrambnem mehanizmu se pogosto zgodi, da poskušate zanikati bolečino in mu rečete: »saj to ni nič hudega. Ne obremenjuj se s tem.« A zanj je ta situacija huda, ob vaših besedah pa izgubi zaupanje v vas, ker ima občutek, da ga ne jemljete resno. In zaupanje vase, ker ne čuti pravilno, kajti v njegovih očeh imate prav samo vi. Ne počuti se varnega.
Nekaj časa otrok prenaša svoja bremena, a ker je nežno bitje, ne gre v nedogled. Primerjava iz narave: mlado drevo bo divji veter prej upognil, kot mogočno, dobro ukoreninjeno drevo. Pričnejo se težave, ki se odražajo pri vsakem na svojstven način.
Torej, če starši v globinah svojega srca že dolgo niste zadovoljni z življenjem, poskušate pa to skrivati pred seboj in svetom, potem je otrok doma ves čas v negotovosti. Slika se ne sklada s tistim, kar on čuti. Če otrok dolgo živi v takem ne-varnem okolju, bo težko trden v stresnih situacijah.
Starši, ki ste imeli težko otroštvo, hitreje odkrijete svoje rane. Vedno je najlažje opaziti nezdravo okolje - če se starša ne razumeta med seboj, je v družini prisotno nasilje, odvisnosti...
Nekateri pa se kljub težkemu otroštvu ne zavedate svojih travm. Določenih vzorcev obnašanja človek sam zlepa ne opazi. Sploh če so vam ves čas ob kaznovanju govorili, da ste si to zaslužili, ker ste slab človek, ste jim začeli verjeti. Zlorab takih in drugačnih, ki ste jih doživljali, ne jemljete za slabe, saj ste si jih ja zaslužili. Otrok pa zaznava vse vaše notranje globoke stiske.
Ko je njemu težko, vi pa ste prepričani, da vam vse v življenju teče kot po maslu… imate urejen partnerski odnos, nimate finančnih negotovosti, uspešni ste poslovno, obdani s prijatelji… pomeni, da imate močno potlačene težke občutke in živite navidezno resničnost. V resnici vam je na nekem področju izjemno neprijetno.
Lahko pa je bilo v vašem otroštvu povsem nasprotno. Za ta čas imate lepe besede, bili ste deležni ljubezni, imeli ste se čudovito, odnosi so bili ljubeči, starši neskončno pozorni, vam na voljo vsak trenutek. Niso vas spustili izpred oči. Ali nikoli nobenega odločnega NE od staršev, nobene odgovornosti, še posteljo vam je postiljala mama.
Preveč ljubezni je močna zloraba, ki se je dolgo sploh ne opazi. V imenu neizmerne ljubezni ste bili nadzorovani, vodeni s strani staršev vsak trenutek. Ali zaviti v vato. V teh primerih ste dobivali signale, da niste dovolj dobri. Če bi bili, ne bi preverjali vsakega vašega koraka. Ne bi vsega drugi naredili namesto vas.
Istočasno pa ste se naučili od staršev skrivati, tlačiti svoje težke občutke. Nekomu ni bilo dovoljeno kazati jeze, drugemu žalosti, strahov… Ne, mi smo tako srečna družina. In to počnete še danes in s temi nezdravimi vzorci nehote povzročate stiske svojih otrok.
Kakor starši dojemate svet in sebe v njem, tako vaš otrok dojema sebe.
Zakaj je nujno, da se zbudite starši in začnete delali na sebi, ko se otroku majejo tla pod nogami?
Otrok v stiski ob sebi potrebuje nekoga močnega. Predstavljajte si sebe, da imate hud problem. Mnogo lažje vam je, če se lahko v taki situaciji oprete na nekoga trdnega. Nič vam ne pomaga nekdo, ki se trese kot šiba na vodi. Morda vam še uspe reči, da se bo vse dobro izšlo. A če čutite njegov strah, vas nobena njegova beseda ne bo pomirila. Če pa imate ob sebi človeka, ki res verjame z vsako celico svojega telesa, da bo vse v redu, potem ob njem lažje začutite varnost in začnete iskati rešitve.
Prav enako doživlja vaš otrok. Če vi padete v hudo stisko, ko vam pove za svojo ali če ga le opazujete od daleč, ker vam ne pusti blizu, on začuti, kako vam je težko, četudi se vi delate navzven še kako pogumne. Ko ste vi v stiski zaradi njega, otrok to zazna brez vaših besed in njegov problem zelo pridobi na teži.
In obratno… Ko se nad otroka zgrnejo temni oblaki, pa naj vam o tem govori ali se zapre vase, ko pridete do njega tako trdni, da z vsako celico vibrirate - verjamete, da bo vse v redu, se počasi pomiri tudi on. Kajti vi ste najpomembnejša oseba njegovega življenja, četudi vas kdaj navidezno zelo zavrača. Ko čuti vašo mirnost, neomajnost, se počuti varnega. In to je tisto, kar otrok najbolj potrebuje od staršev.
Na tak način spoznava, da njegovi problemi sploh niso tako veliki, kot se vidijo skozi njegove mlade oči. Da ima ob sebi varno vodstvo in zavetje, pa naj se mu dogaja karkoli. Ali naj ga še tako polomi. Da starši zmorete res verjeti, da bo vse v redu, pogosto potrebujete močne spremembe v sebi.
Zato, dragi starši, ko se vašemu otroku dogaja kaj težkega, se vprašajte, kako se počutite vi sami. Vzemite si čas za vpogled vase. Vprašajte se tudi, koliko starega se počutite. Morda boste ugotovili, da ste v svojih globinah mlajši od otroka. Človek na energijskem nivoju ostane v starosti, ko je doživel travmatično izkušnjo in je tam, dokler se ne osvobodi težkih občutkov, ki so nastali v tem obdobju. Človekova podzavest je neverjetna ropotarnica vsega mogočega.
Če hočete biti opora otroku v njegovih turbulentnih časih odraščanja, boste morali odrasti najprej vi – z drugimi besedami: pozdraviti morate svojega notranjega ranjenega otroka. Potem je velika verjetnost, da se bodo stiske vašega otroka razblinile same od sebe.
Kako postopati, da otroci sploh ne bodo prišli v hude stiske?
Zazrite se vase. Pogovorite se z zaupnim človekom, kako vas vidi. Kajti sebe zlepa ne zmorete videti v globine, drugi vas vidijo mnogo bolj objektivno. Morda na tak enostaven način odkrijete svoje napačne reakcije ob vaših otrocih. Ali v partnerstvu, življenju. Najlažje bi bilo, če bi se starši lotili tega, ko je doma še vse v redu, predvsem pa pred puberteto otrok in ti bodo mnogo lažje odrasli.
Če pa so otrokove stiske že tukaj, se zavedajte, da boste v svojih globinah našli večino rešitev in življenje bo takoj mnogo enostavnejše. Pravilo norca pravi: Vsak dan delamo vse enako in čakamo, da se zgodijo spremembe. Ne bodo se! Težav ne moremo rešiti z enako energijo, kot smo jih zakuhali. Zato so potrebne korenite spremembe.
Otrokom date najboljšo doto trdni starši. Ali en sam, če ste enostarševska družina. Opustite pravilo norca in se lotite sprememb v svojem življenju.
Ko sebe spravljate v red, se začnejo v svetu okoli vas dogajati čudeži. Dom bo postal varen, prijeten kraj za življenje vaših otrok. Tu se ustvarjajo temelji za njegovo samozavest, ki je potrebna na vsakem koraku v življenju. Začnite aktivno delati na sebi, dragi straši. Danes.
Srečno in srčno, Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
