Otrok srka občutke staršev, čuti vse, kar se dogaja med njima

OTROK MED DVEMA OGNJEMA

Namesto izraza: mama, oče, bom pisala sostarš. Da ne bo brati pristransko, kajti zapis je namenjen obema.

K tokratnemu pisanju so me izzvali primeri, ko hoče eden od staršev prekiniti otrokove stike s sostaršem. Nekateri celo pod pretvezami zlorab… Ne bom pisala o situacijah, kjer so se dejansko zlorabe dogajale in ne o kolikor toliko mirnih ločitvah. Bo pa marsikdo mimogrede dobil kakšen nasvet zase, kajti vsak ima kdaj težje obdobje v partnerstvu.

Sestavek ni namenjen sojenju, le pomagati odpreti oči, kako zelo sta za otrokov razvoj potrebna oba ločena starša in njun kar se da spoštljiv medsebojni odnos.
 
Ločitev je že sama po sebi boleča za vse vpletene, izjemno hudo pa je, če se ob tem porajajo misli, besede, dejanja v stilu: »Sostarš je nemogoč človek. Želim preprečiti vse njegove stike z otrokom. Ali doseči minimalne.«

Je ta oseba res tako nemogoča? Je možno, da je to le trenutni pogled iz ranjenosti? Ko je človek prizadet, zapuščen, mu znajo težki občutki zamegliti pravo sliko. Iz njega seka jeza, želja po maščevanju... Morda še kdo tretji podpihuje žerjavico v lomečem se odnosu, npr. stari starši.

Povabim vas, da se sprehodimo na vrh hriba, se usedemo in v miru razgledamo, kako se z mojega zornega kota vidijo naši odnosi, življenje, otroci. Med intuitivno terapijo mi je dano pogledati v človekovo dušo. Tu so zabeleženi vsi občutki, od spočetja dalje. Če je veliko težkih, zlasti iz otroštva, se pri človeku včasih razvije bolezen, lahko se mu rušijo odnosi ali se kar naprej sooča s konkretnimi ovirami v življenju.

Kdo je otrok z energijskega stališča, kot ga vidim skozi terapije? Ali z drugimi besedami, kako je sestavljena podzavest, od kod pridejo zapisi, ki so tu notri?

Vrnimo se povsem na začetek življenja, v trenutek spočetja. Otrok nastane iz dveh celic. Vsak od staršev prispeva natanko eno celico. Zato je vsak človek z energijskega stališča polovica enega in polovica drugega starša. Kar starša občutita en do drugega takrat in v času otroštva, na nezavednem nivoju otrok to vzame za svoje lastno. Kot da je namenjeno njemu, čeprav na zavedni ravni seveda ni.

Marsikomu je to težko razumeti. Ljudje lahko sprejmemo tisto, za kar vemo, da smo doživeli, je bilo namenjeno direktno nam. A zaznamuje nas mnogo, mnogo več. Naša bit je sestavljena kot ledena gora. Tisto, kar gleda iz vode, je naš zavedni del, občutki iz situacij, ki se jih spominjamo. Glavni del, skrit očem in zaznavanju, je naša podzavest in tu je vse ostalo: od spočetja dalje se v ta del beleži, kakšni občutki so nas obdajali: smo bili sprejeti, sta se starša ljubila, spoštovala… Ta del predstavlja več kot 90% naše biti. Ker je tako velik, nas podzavest izjemno oblikuje. Ti zapisi ostanejo v naših celicah in po njih se odzivamo v življenju. Vsaj dokler jih, običajno v odrasli dobi, ne ozavestimo z določeno terapijo in (po)čistimo.

Če imata starša ljubeč odnos eden do drugega, na nezavedni ravni sporočata otoku: v redu si. Rada te imava. Otrok dobiva spodbudne impulze, s katerimi mu bo mnogo lažje iti skozi življenje.

Kaj pa, ko med staršema ni ljubezni in spoštovanja?

Otrok sovražnost med njima doživlja, kot da je namenjena njemu in v njegovo podzavest se zapišejo informacije, da je slab, neljubljen, neželen…

Če eden ignorira sostarša, na nezavednem nivoju ignorira polovico otroka.
Če povsem zavrača sostarša, mu ne dovoli stikov z otrokom, je isto, kot bi zanikal polovico otroka.

Otrok je kot goba, srka občutke staršev, čuti vse, kar se dogaja med njima. Tu gre tudi za občutke med staršema, ne le verbalna sporočila. Tega se ne starš, ne otrok ne zavedata, obstaja pa in konkretno kroji življenje, če ne prej, v odrasli dobi. Mlajši kot je otrok, bolj je povezan s staršema, bolj ga oblikujejo njuni občutki.

Iz tega vidimo, kako pomembno je, kakšni so občutki med staršema. Razumljivo, ne morejo biti vedno le lepi, življenje niso samo sončni dnevi. Sploh kadar gre za ločitev. A pomembno je poiskati pot, da se iz dneva v dan izboljšujejo. Če človek sam ni zmožen nositi tega bremena, je na mestu, da si poišče terapevtsko pomoč.

Zapis je namenjen prepoznavanju, kaj se ne dela dobro, da se to lažje ozavešča in odpravlja anomalije v odnosih. Da bo ločitev potekala kar najlažje za otroka in starša.

V družinski celici obstaja zelo posebna povezava… otrokovo stanje, zdravje, obnašanje, je zrcalo stanja staršev. Zadovoljni starši imajo praviloma prav take otroke. Četudi so starši ločeni, so lahko zadovoljni. In prav taki bodo tudi otroci.

Pomembno je, da vsi ozaveščamo, kako travmatična je težka ločitev za otroke. Če smo v bližnjih povezavah z ljudmi, ki so v takem položaju, je na mestu, da poskušamo umirjati napetosti, ozaveščamo starše, kaj pomeni sovražnost med njima za otroke, jim pomagamo iskati rešitve.

Iz skoraj vsakega, še tako brezupnega odnosa, je pot do osvobajanja. Ni enostavna, ne gre čez noč, pogosto je potrebno poiskati strokovno terapevtsko pomoč. Zavoljo otrok je vredno stopiti na to strmo pot.

Kako začeti?

Ko se človek odmakne iz bolečega odnosa, lahko začne čistiti vse težko, kar se je nabralo v tej vezi. Dokler je vsak dan izpostavljen strupenim odnosom, to običajno ni možno. Čiščenje težkega ne bo šlo v hipu, ampak po korakih.
Prva čarobna beseda je odpuščanje. A kako začeti odpuščati, če se je nabralo toliko hudega? Preko hvaležnosti.

Izhajam iz predpostavke, da ima vsak svojega otroka zelo rad. Od tukaj je lažje začeti živeti zavedanje, da je zanj zaslužen tudi sostarš. Če njega ne bi bilo, ne bi bilo tega ljubega otroka. Četudi je v tem obdobju težko prenašati sostarša, je tudi on zaslužen za otrokovo življenje.

Zato nasvet: vsak večer pred spanjem izrekati hvaležnost sostaršu, ker je soustvaril življenje otroku. Brez njega otroka ne bi bilo. Skozi pogled hvaležnosti bo odpuščanje steklo lažje.

Iz vsega napisanega lahko potegne zaključek tudi človek, ki izhaja iz družine, kjer je bilo v njegovem ranem otroštvu vse prej kot sozvočje med staršema.

Tu je odgovor, zakaj mu na nekem področju v življenju ne uspeva tako, kot si želi.
Morda kdo, ki bere te besede, zavrača svojega starša, starše. Ali ker mu je bil tak način prikazan kot edini pravi ali se je sam tako odločil. Zelo na mestu je, da si poišče terapevtsko pomoč, da se osvobodi težkih podzavestnih zapisov v svoji biti. Samo tako lahko sprejme, vzljubi samega sebe. Po tem bo teklo vse v njegovem življenju mnogo, mnogo lažje.

Skozi ta zapis smo skupaj malo pokukali v globino človeške duše. Tam se skrivajo vsi odgovori, zakaj ima človek določeno bolezen ali težek odnos ali se mu je zalomilo na nekem tretjem področju v življenju.

Najboljša dota za otroka so spoštljivi odnosi med staršema, četudi ločenima. Pomembno je zavedanje: vseh težkih občutkov se človek lahko osvobodi. Z odpuščanjem in hvaležnostjo. Vredno je začeti takoj. Za lepše življenje danes in jutri svojega otroka.

SPREMENI SVOJE MISLI IN SPREMENIL BOŠ SVOJ SVET.  N.V. Peale

Tatjana Miljavec 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj