Večina ljudi si želi, da bi bili sprejeti. Toda pri nekaterih ta potreba ni le običajna želja po pripadnosti. Gre za globlji občutek, da njihova vrednost obstaja le takrat, ko jo potrdijo drugi.
"Stara sem bila 28 let, ko sem dojela, da se še vedno trudim zmagati v tekmovanju, ki se je končalo že pred desetletji.
Stala sem pred približno 200 strokovnjaki za duševno zdravje na mednarodni konferenci in predstavljala predavanje, za katero so mi vsi govorili, da je bilo »odlično«. Sama pa sem v prsih čutila tisto znano praznino, ki mi je sporočala, da še vedno nisem dovolj dobra.
Izjemno me je bilo strah množice pogledov, močnih odrskih luči, velikega odra in pričakovanj ljudi, ki so mi omogočili, da sem bila tam. Zdelo se mi je, da sem se popolnoma osramotila in razočarala vse okoli sebe.
Čeprav so mi govorili, da sem bila odlična, jim nisem verjela. Prepričana sem bila, da so prijazni zgolj zato, da bi me potolažili.
Kasneje, sama v hotelski sobi, sem znova in znova pregledovala ocenjevalne liste. Iskala sem potrditev, za katero sem upala, da bo končno utišala tisti tesnobni glas v meni. Ta glas ni pripadal odrasli ženski.
Pripadal je osemletni deklici, ki se je že zelo zgodaj naučila, da ljubezen pride skozi dosežke, da pozornost dobiš le, če se izkažeš, in da si varen samo takrat, ko si natanko takšen, kot drugi od tebe pričakujejo.
Tisto noč sem spoznala, da sem svoje odraslo življenje zgradila okoli čustvenih potreb otroka, ki je še vedno čakal, da mu nekdo pove, da je vreden brezpogojne ljubezni že samo zato, ker obstaja.
Dolga leta sem se zalotila, da nenehno iščem potrditev pri drugih. Moj notranji otrok je še vedno vodil vse pomembne odločitve. In bil je neizmerno utrujen," piše na medium.com klinična psihologinja Elizabeth Kasujja.
Psihologi menijo, da takšni vzorci pogosto izvirajo iz otroštva, ko ljubezen, pohvala ali občutek varnosti niso bili samoumevni.
1. Težko rečete "ne"
Prijateljica vas v petek zvečer prosi za uslugo. Že ves teden ste izčrpani in si želite samo mirnega večera doma. V mislih si rečete: "Res nimam energije." Na glas pa odgovorite: "Seveda, ni problema."
Medtem ko pomagate drugim, vas spremlja občutek jeze ali izčrpanosti. Ne zato, ker ne bi želeli pomagati, ampak ker vas je že sama misel, da bi nekoga razočarali, bolj strah kot to, da boste povsem prezrli svoje potrebe.
2. Kritika vas prizadene bolj, kot bi si želeli
V službi vam sodelavec mimogrede reče: "Mogoče bi lahko naslednjič to naredili malo drugače." On na to pozabi že čez pet minut. Vi pa zvečer še vedno premlevate isti stavek. Sprašujete se, ali ste naredili veliko napako, ali vas imajo za nesposobne in ali ste koga razočarali. Razumsko veste, da gre za drobno pripombo, vendar se v vas prebudi veliko večji občutek, kot bi ga takšna situacija običajno sprožila.
3. Pogosto se opravičujete
Natakar vam prinese napačno naročilo. Namesto da bi mirno opozorili na napako, začnete z besedami: "Oprostite ... mogoče sem jaz narobe povedal ..." Ali pa se opravičite, ker ste postavili vprašanje. Kot da ves čas nosite občutek, da ste drugim v napoto.
4. Občutek lastne vrednosti je odvisen od pohvale
Pošljete pomembno elektronsko sporočilo. Nihče ne odgovori. Nenadoma začnete razmišljati, ali ste napisali kaj narobe. Ali pa objavite nekaj na družbenih omrežjih in vsakih nekaj minut preverjate odzive. Manj odzivov pa hitro prebudi dvom vase - kot da vaše vrednosti ne določate vi, ampak odzivi okolice.
5. Veliko razmišljate, kaj si drugi mislijo o vas
Po druženju se peljete domov. Namesto da bi razmišljali o prijetnem večeru, analizirate vsak stavek, ki ste ga izrekli.
"Zakaj sem to rekla?"
"Sem izpadel čuden?"
"Ali sem govoril preveč?"
Ljudje okoli vas najverjetneje že zdavnaj razmišljajo o svojih opravkih, vi pa še vedno živite pogovor izpred treh ur.
6. Imate občutek, da morate biti ves čas produktivni
Končno imate prost dan, namesto olajšanja pa se pojavi nelagodje. Po eni uri počitka imate občutek, da bi morali nekaj pospraviti, pomagati nekomu, odgovoriti na elektronsko pošto ali biti produktivni.
7. Dosežki vas razveselijo le za kratek čas
Dosežete cilj, o katerem ste sanjali več mesecev. Končate velik projekt. Dobite napredovanje. Diplomirate. Morda kupite avto ali celo kupite stanovanje ali uresničite drugo veliko željo. Veselje traja dan ali dva. Potem pa se oglasi znani notranji glas: "Dobro ... kaj pa zdaj?"
Zdi se da noben dosežek ni dovolj velik, da bi vas zares prepričal, da ste dovolj.
