Zakaj bi morali povsem izkoreniniti ego, da bi bili srečni? Medtem ko si vsi želimo omejiti ego in mu skušamo preprečiti, da bi povsem uravnaval in vodil naše življenje, je treba razložiti, kaj predvsem duhovne skupnosti razumejo pod besedo ego.
V duhovnosti so "ego" pogosto prav vsa človekova čustva, mnogim izmed njih pa besedi ego pripisujejo negativno konotacijo. V resnici pa je bilo naše čustveno telo z razlogom ustvarjano tako pestro. Vsa naša čustva so v našem življenju nujno potrebna: da jih priznamo, potrdimo, obdelamo in izrazimo ter usmerimo navzven.
Primer: prav upravičen bes zaradi slabega ravnanja in storjene krivice omogoča žrtvi, da se odlepi od hudobneža in se bori proti okrutnosti, pozneje pa ji prav ta pomaga na novo zgraditi svoje življenje.
Čeprav je ego pogosto očrnjen in opisan kot korenine zla, so čustva, povezana z egom, med zdravljenjem nepogrešljiva in jih lahko koristno uporabimo, da se čustveno osvobodimo. Priznavanje čustev, povezanih s spiritualno definicijo »ega«, je lahko rešitev za žrtve, ki so jim oprali možgane in jih naučili, da njihove potrebe, čustva in osnovne pravice niso pomembne.
Mnoge duhovne skupnosti zmanjšujejo tudi pomen razmišljanja, ki sloni na strahu in izvira iz ega, a prav strah je pogosto koristen in nam pomaga prepoznati nevarnost ter nas opozori na namere drugih. Potrebujemo jezo, da nas spomni, da se nekdo do nas ne obnaša pošteno in da z njo uredimo odnose. Zanikanje vsega, kar ni »ljubezen«, vključno z egom, je lahko sila kontraproduktivno in zato tudi napačno.
Čustva, ki izvirajo iz ega, so lahko tudi znamenje, da je nekaj narobe. Ni jih sicer treba spustiti z vajeti in ravnati brezglavo, vredni pa so naše pozornosti, saj se po potrebi lahko zaščitimo in pravočasno poskrbimo zase.
Duhovna filozofija, ki nas vzpodbuja k zanikanju, siromašenju čustev in žrtvam odreka večplastno žalovanje, ki je del zdravljenja travme, zatorej ne prinaša nič dobrega. Ne samo, da ne uči, kako naj se žrtev sooči s travmo, za nameček ji niti ne priznava, da jo morda veliko bolj kot ego (ki je zaradi zlorabe pri žrtvah najpogosteje povsem izničen in zmaličen) mučijo simptomi post-travmatske motnje. Tisti, ki ne poznajo simptomov post-travmatske motnje, pa lahko njene znake zmotno zamenjajo za znamenje prevelikega ega.
Prava duhovnost ne zanika pestrosti čustvenega sveta človeka, temveč si nasprotno prizadeva vzpostaviti zdravo čustveno ravnovesje. In če je za slednje potrebno dovoliti, da naše potlačeno čustvovanje priplava na površje, bo ta to ne le dovolila, ampak celo spodbujala. Rane namreč ni mogoče zdraviti, če je pred tem dodobra ne očistimo.
Iz članka: 7 spiritualnih prepričanj, ki razumljena narobe opravičujejo zlorabo
- Preberite si še: Kaj se dogaja za otrokom v inkubatorju?
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj