Zdrava ljubezen se mi je dolgo zdela preveč mirna in dolgočasna. V stabilnih in doslednih odnosih sem imela občutek, da nekaj manjka. Nisem razumela, zakaj me vedno znova privlačijo čustveno nedostopni moški, a bila sem prepričana, da so prav tisti, ki me odrivajo stran, pravi.
"Prijazni" moški so se mi zdeli nezanimivi. Privlačili so me uporniški, nepredvidljivi moški, tisti z divjo energijo, ki so v meni sprožali močna čustva. Zaljubila sem se hitro in intenzivno. Še posebej me je privlačila dinamika približevanja in oddaljevanja, odnosi brez jasnih meja ter nenehni razhodi in vračanja.
Šele proti koncu dvajsetih let sem začela opažati vzorec. Postalo mi je jasno, da moj okus za partnerje morda ni najbolj zdrav. Zato sem se zavestno odločila, da dam priložnost tudi moškim, ki sem jih prej označevala za nezanimive in preveč prijazne. No, takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Ob njih nisem občutila metuljčkov, kaosa ali adrenalina. Občutila sem mir, varnost in stabilnost. Odlično, kajne? Toda namesto olajšanja se je v meni pojavil nemir. Takšna bližina mi ni bila domača. Zdela se mi je skoraj neprijetna. Kot da si je ne zaslužim.
Sčasoma sem dojela nekaj pomembnega: težava ni bila v "prijaznih" moških in tudi ne v "slabih fantih". Šlo je za moj živčni sistem.
Psihologi in terapevti danes vse pogosteje opozarjajo, da naš živčni sistem močno vpliva na to, koga izbiramo za partnerja. V sebi nosi spomine na občutke in dinamike, ki smo jih doživljali v otroštvu, tudi če se jih zavestno ne spominjamo več. Njegova naloga je predvsem ena: poiskati nekaj, kar se zdi znano in prav zato varno.
Težava pa je, da živčni sistem ne razlikuje med zdravim in nezdravim. Prepoznava predvsem domače občutke.
Če smo v otroštvu ljubezen povezovali z negotovostjo, čustveno odsotnostjo, kritiko ali nenehnim dokazovanjem svoje vrednosti, lahko kasneje v življenju prav takšne odnose nezavedno doživljamo kot "kemijo", strast ali usodno povezanost.
Mirni, stabilni in čustveno dosegljivi partnerji pa se nam lahko zdijo dolgočasni – ne zato, ker bi z njimi res nekaj manjkalo, temveč zato, ker naš živčni sistem takšne ljubezni ne prepozna kot domače.
Zato številni ljudje v odraslosti nezavedno ponavljajo stare čustvene vzorce. Nihče si zavestno ne želi trpeti, a vendar telo vedno znova išče tisto, kar mu je znano.
Zato vedno bolj pogosto slišimo, da morda metuljčki v trebuhu niso vedno znak "prave osebe". Včasih so lahko tudi znak, da se je aktiviral star vzorec, ki ga naše telo dobro pozna.
Morda se moramo počasi naučiti, da prava ljubezen ni tista, ki nas nenehno spravlja v nemir, temveč tista, ob kateri se naš živčni sistem prvič zares umiri.
elephantjournal.com
