Moj partner, partnerka se ne zna pogovarjati. Me ne sliši, ne upošteva. Nič ne naredi za mene. Je nemogoč človek. Le kje sem ga našla, sem jo našel? Vsakemu človeku se kdaj porajajo podobna vprašanja. Če je to pri vas pogosto, potem je čas za osvobajanje.
Zanimivo je, da se ljudje med seboj izbiramo po tem, kaj se je težkega zapisalo v našo podzavest v otroštvu. Če zmorete, pokukajte v vaju na tak način.
Imate morda v sebi močne občutke, da niste dovolj dobri? Jih najdete tudi pri njej / njemu? Ste bili kot otrok nezaželeni? So vas močno zaznamovale besede, da iz vas nič ne bo? So vam dajali za vzgled sosedovega odličnjaka, vašega truda pa niso videli?
Močno vas zaznamujejo tudi vzorci, ki ste jih skopirali od staršev. Izjemno težko je komunicirati dvema, ki imata isti vzorec, kot je na primer: "O težavah se ne govori, se jih ne kaže navzven. Vse težko se pometa pod preprogo, svetu se kaže le nasmejan obraz."
V takih primerih je komunikacija sploh težka, ker vsak v paru trpi zaprt v svoj obrambni stolp, ker še ne zna, zmore povedati, da mu je težko. Pogosto slišim: »Ja, to bi pa že moral-a vedeti, da mi je težko.« Saj ve, a se (še) ne upa pogovarjati o bolečih temah. Ker bi se s tem odprle njegove/njene bolečine, tega pa ga je strah. Taka dva bosta težko sama rešila svojo partnersko krizo.
Ko boste začeli ogledovati sebe od blizu, boste na prvi pogled morda rekli: "Ne, to pa res ne. Jaz že nimam v sebi takih vzorcev, kot on-a." A ko se boste poglobili vase, boste odkrili neverjetne stvari. Običajno za to potrebujete pomoč tretje osebe. O sebi imate namreč idealizirano mnenje, drugi vas vidijo bolj objektivno. Nekomu bo to šlo z zaupnim prijateljem, drugemu s terapevtom.
Dajmo tokrat skupaj pogledati v vaše globine.
Kaj vas pri sočloveku zaboli? Kako odreagirate ob tem? Morda preobčutljivo? Odgovor na prvo žogo je običajno, da ne, glavnina krivde je seveda pri drugemu. A poglejmo nazaj, v vaše otroštvo: kdaj ste se tako počutili kot otrok? Se je celo pri vas doma dogajalo kaj podobnega, kot se danes dogaja vam? Tu je skrit odgovor: partner vam s svojim obnašanjem, ki je za vas zelo boleče, kaže, katere rane iz otroštva imate še nezaceljene v sebi.
Ko začnete to ozaveščati in poiščete pot, da jih pozdravite, se bo spremenilo vaše odzivanje. Ko bo partner naslednjič naredil nekaj podobnega, vas ne bo več zabolelo. Ozračje, ki se je včasih ob taki situaciji močno naelektrilo, ostane kot po čudežu mirno. Običajno je tako, da bo naredil-a to še parkrat, potem ne več. Ker mu ne po potrebno.
Kot sem omenila na začetku, so vaju pritegnili skupaj identični težki občutki, ki sta jih dobila v otroštvu. Vaš odziv na njegovo neustrezno obnašanje je zanj zelo boleč. Nekaj podobnega je on doživljal v svojem otroštvu in tega še ni predelal. Zato svoj obrambni zid še zviša z dodatno vrsto opeke. Še manj vas sliši, še bolj beži v svoj svet žalosti ali zamer ali uteh (šport, delo, pijača, nakupovanje, internet,…), še manj uspeta komunicirati.
Če ste v paru vi tisti, ki se odločite delati na sebi, se s tem osvobajate težke prtljage iz otroštva. Vajin odnos se izboljšuje, isto je z zdravjem, počutjem vas in vaših otrok, če jih imate. V konfliktih ne odreagirate več ranjeno, zato se druga polovica ob vas začenja počutiti varno, svoj obrambni zid počasi ruši. Vse bolj se slišita, čutita, spoštujeta. Še več, na tak način pomagate celo celiti njegove/njene rane iz otroštva. In potem marsikdo poroča, da je doma tako, kot bi drugi hodil na terapijo. Kar spreminja se na bolje.
Ko odnos škriplje, se ne bo popravil sam od sebe. Potrebno je zavedanje, da iz malih nerešenih kriz z leti zrastejo velike. Zato, ko začutite, da je med vama nekaj bolečega, pojdite v akcijo. Saj veste, enako kot povsod: če boste začeli čistiti, ko je kup nesnage še majhen, boste prej končali in manj utrujeni boste po tem.
Če partnerju ni do terapije, ne obupujte. Sami začnite čim prej iskati pot, da bo vaš doprinos v skupnost izboljšan. Potem boste pa videli, v katero smer pelje vajina pot. V odnosu ni nikoli en sam kriv za vse nesporazume.
Zanimivo je, ko začnete brskati po sebi, se osvobajati težkih spon preteklosti, spoznavate, da je partner precej drugačen, kot ste ga videli skozi svoje ranjene oči še pred časom.
Če vas pri njem/njej moti to, da se ne zna pogovarjati, na koncu ugotovite, da se tudi sami niste znali. Da ga tudi vi niste uspeli slišati. In podobno.
Pravilo norca pravi: Vsak dan delam vse enako kot prej in pričakujem, da se bodo spremembe zgodile same od sebe.
Nihče si ne želi živeti po tem principu, a pogosto nevede delate prav to. Da se bodo spremembe na bolje res zgodile, je potrebno stopiti iz cone udobja in se podati na pot osvobajanja spon iz svojega otroštva. In ne več imeti "pravilo norca" za svoj moto.
Življenje je predragoceno, da bi ga dolgo preživljali v težkem razmerju. Sem ste prišli živeti zato, da bi vam bilo lepo. Da to dosežete, je potrebno delati na sebi vsak dan sproti.
Tatjana Miljavec
POGLEJTE SI ŠE SENSA PODKAST
- Preberite si še: Partnerja drug v drugem prebujata tisto, kar sta v odnos prinesla nerazrešeno
- Jani Brajkovič iskreno o zlorabi športa in bulimiji (SENSA PODKAST)