Ljubezen ni to, da nekdo postane tvoj cel svet – ampak da vanj spustiš nekoga, ki ga obogati.
Včasih mislimo, da prava ljubezen pomeni, da ti nekdo postane vse na tem svetu. Da brez njega ne znaš dihati, da si šele ob njem cel. Toda to, kar pogosto vidimo kot romantiko, je pravzaprav lahko pot do izgube sebe.
Resnična bližina se ne zgodi, ko nekoga nujno potrebujemo, ampak ko si dovolimo deliti, kar že imamo. Ko imaš svoje življenje, svoje interese, svoje sanje in svoj mir, takrat nisi prazen prostor, ki obupano išče zapolnitev, ampak človek, ki že živi, diha in ustvarja ter v ta svet povabi drugega.
Ko nekdo postane tvoj cel svet, izgubiš svojega
Če vse, kar si, postane “midva”, se prej ali slej izgubiš. Tvoje razpoloženje postane odvisno od njegovega. Tvoj dan od tega, če se ti je oglasil. Tvoja samozavest od tega, če te vidi, sliši, potrdi. A to ni ljubezen. Ljubezen, ki temelji na odvisnosti, sčasoma postane utrujajoča. Pod tako močnim pritiskom se oba zadušita. Šele ko vsak od vaju lahko stoji tudi sam, lahko stojita skupaj.
Najlepši odnosi nastanejo med ljudmi, ki znajo biti sami. Ki vedo, kdo so, in se ne bojijo, da jih bo ljubezen raztopila. Ko si povezan s sabo, ne rabiš, da te nekdo “reši”. In prav zato lahko v odnosu dihaš. Takrat ljubezen ni nujni pogoj, ampak zavestna izbira. Ljubiti iz polnosti pomeni: "ne potrebujem te, da bi bil cel, ampak te izbiram, ker bo ob tebi življenje mnogo lepše."
Ko te življenje že pred partnerskim odnosom veseli, ko znaš v njem uživati, ko si v miru s sabo – takrat nekoga povabiš v svoj svet, da lahko skupaj rasteta.
Takšna ljubezen ne duši, ampak širi prostor. Ljubezen ni, da nekdo postane tvoj cel svet. Ljubezen je, da nekdo pride v tvoj svet – in ti ob njem še bolj zaživiš.
