Pater Karel Gržan: "Zahodni svet je lačen duha."

10. 4. 2016
Deli
Pater Karel Gržan: "Zahodni svet je lačen duha."

"Cerkev s svojo zunanjo podobo pogosto šema za naš čas in prostor. Je bolj tragična kot smešna. Napake v nauku ali v njeni zunanjosti bi bilo treba prepoznati in odpraviti. Srčika pa je božja in je sveta," pravi karizmatični teolog, navdihnjeni pridigar, pisatelj, doktor literarnih ved Karel Gržan v Sensinem intervjuju.

Iz intervjuja

Nekatera duhovna sporočila vzhodnih ljudstev se ujemajo z modrostmi krščanstva, druga ne. Gotovo poznate koncepte reinkarnacije, karme in samsare, ki podajajo širši okvir kozmičnega dogajanja. Kaj menite o njih?

Krščanstvo je do Origena popolnoma mirno sprejemalo reinkarnacijo, potem pa ne več – Bog ve, zakaj ne. Človek je evolucijsko bitje in treba je predelati preteklost; če še nisi zrel za cilj, potrebuješ neko vmesno območje. V krščanstvu so to vice. Srečal sem veliko ljudi, ki se izredno natančno in precizno spominjajo prejšnjega življenja, predvsem v zgodnji otroški dobi. Osupnilo me je srečanje s triletnim otrokom, ki je imel znanje, ustrezno visoki strokovni izobrazbi. Veste, dogme so samo zato, da nam dajo okvir razmišljanja. To izveš, ko končaš teologijo. Treba se je naučiti razmišljati na podlagi iztočnic. In dogma je samo iztočnica.

Poglejmo samo našo galaksijo. Kolikokrat bo moralo naše osončje obkrožiti središčno črno luknjo, preden se bo približalo točki presežnosti? Mi še do prve zvezde nismo prišli, pa bi si zdaj domišljali, da razumemo skrivnost galaksije? Kdo si drzne ob ujetostih, ki omejujejo naše življenje, reči, da razume skrivnost Življenja? Tu je potrebna velika spoštljivost. Resnici se samo približujemo na osnovi osebnih spoznavnih doživljajskih resničnosti. Cilj je približevanje Resnici, a do tja je še zelo dolga pot. Zato se ne smemo zapirati svoji doživljajski resničnosti.

Znana so nekatera vaša kritična stališča do Cerkve; govorite o fevdalni cerkvi in napačni podobi srditega Boga, o zgrešenosti celibata, pomanjkanju sočutja v Cerkvi. Katera vprašanja bi še izpostavili kot tista, ki bi se jih Cerkev morala lotiti pri reformi same sebe, da bi vrnila krščanstvu njegov duhovni, mistični naboj?

Ko je Cerkev vse bolj sprejemala atribute posvetnih mogočnežev, ji evangelijska podoba ni več ustrezala, ker je bila v kontrastu z njihovo pozicijo. Jezus na umazanih cestah sveta, oni pa v cesarskih palačah. Zato so za obrambo svojega statusa zlorabili, kar se je dalo zlorabiti. Jezusa niso mogli, Svetega duha tudi ne, so pa uporabili lik Očeta in ga naredili za varuha njihove eksistence; ne več za varuha stvarstva, temveč gospodarjev. To je za dolga stoletja obremenilo podobo Boga. Luter je bil pod strašnim bremenom te podobe, tako kot tudi ljudje današnjega časa. Jezus in njegova zgodba pa so ostali in nas obvarovali pred načrtnim izkrivljenjem podobe Boga.

Cerkev mistični naboj še vedno ohranja, a pod bremenom zunanjih podob. V njeni srčiki je sveto. In jaz to sveto v zakramentnih močeh v njegovi duhovni prebojnosti zelo močno doživljam. Je pa Cerkev s svojo zunanjo podobo pogosto šema za naš čas in prostor. Je bolj tragična kot smešna. Napake v nauku ali v njeni zunanjosti bi bilo treba prepoznati in odpraviti. Srčika pa je božja in je sveta. Podobno je tudi pri drugih religijah: same sebi so največja nevarnost. Religija mora biti kot Jezus inkarnirana v konkretni čas in prostor s svetim, da se prilagodi, vnaša sveto v čas in prostor. Vsebovati mora čim manj tistega, kar odbija. Zahodni svet je lačen duha. Če bi bila Cerkev v pravi prisotnosti, se to ne bi moglo zgoditi.

Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa april/maj

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez