"Človek mora biti v čim boljšem stiku z življenjem okoli sebe in obenem vpet v prostranost presežnega. To božansko se nas dotika prav v srčiki," pravi v velikem Sensinem intervjuju karizmatični teolog, duhovnik, pisatelj, preućevalec nebeških ozvezdij in slovenske zgodovine, doktor literarnih ved Karel Gržan.
O trpljenju s patrom Karlom Gržanom
Trpljenje nas zbližuje. Poglejte Jezusovo zgodbo. Bog je nase vzel veliko trpljenje, da nam je postal blizu. Če je nekdo še tako dober teoretik, brez izkušenj, ne bo naredil močnega vtisa nate, ker bo preveč notranje oddaljen od tvoje doživljajske resničnosti. Drug drugemu smo blizu, ker podobno čutimo, delimo ista izkustva. Nič nas ne zbliža tako močno kot skupne stiske. Sicer smo lahko razumevajoči, a ne sočuteči in to za medsebojno podporo ne zadostuje. Sočutenje pa okrepi odnos in nas razbremeni teže. Celo v matematiki velja, da minus in minus dasta plus – napredek; kombinacija minusa in plusa pa vedno minus.
Kakšen je vaš komentar dejstva, da močno trpijo tudi otroci, ki še nimajo grehov nad seboj?
Trpljenje ni vedno posledica greha. Cerkev tu zavaja. Greh pomeni, da gre nekdo v napačno smer. Naš izvirni greh pa je naša odločitev – tako pravi Sveto pismo – da si izberemo izkustvo, ki nam ga Bog odsvetuje. V Raju raste mnogo dreves, a človek si izbere sad drevesa, ki prinaša spoznanje dobrega in slabega – plus in minus. Vsak od nas je s svojo zgodbo po svoje vpet med ti dve izkustvi. Šola življenja bi nam morala pomagati k sprejemu te realnosti in nas poučiti naslednje: da življenje ni idealno, temveč vse kaj drugega, voditi bi nas morala k uvidu, da ne obstaja samo hudo, temveč tudi dobrota in ljubezen, in pomagati, da se skupaj veselimo in tudi žalostimo, sočutimo. Za to bi nas morali temeljno usposobiti.
Vse kar živi v človeški podobi, je vstopilo v ta čas in prostor v izbiri spoznanja dobrega in hudega. Trpljenje je prisotno povsod. Rešitev v trpljenju je sočutna bližina. To je edini odgovor na trpljenje. Kar lahko spremeniš, spremeni, česar ne moreš, sprejmi, a nikoli se ne osami, kajti le v sočutni bližini boš zmogel. Kot pravi Jezus: vzemi ta križ in hodi za menoj. To velja tudi takrat, ko nekdo ne more odpustiti. Če se ne povežeš z drugim, se boš zaprl v svojo prizadetost. Zato marsikomu priporočim: pojdi v zavetišče in posvoji psičko. Pomagala ti bo prerasti tvojo ujetost; ker si naredil korak ljubezni, te bo ta odrešila.
Zelo rad rečem: Le za sebičneža na tem svetu ni rešitve, vsi drugi pa lahko svoje stiske razrešijo, ker imajo odprto srce. Sebičneži pa ga imajo samo zase in njihovo življenje je obsojeno na kolaps.
Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa april/maj
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
