Ali ste perfekcionist(ka)? Niste nikoli dovolj zadovoljni z rezultatom svojega dela ali videza, vedno v težnji, da je vse prav in vse popolno, brez napake?
Perfekcionisti smo do sebe, pa tudi do drugih, zelo strogi. To zahteva nenehno kontrolo sebe, ljudi in situacij okoli nas. V življenju se težko sprostimo, ker želimo imeti vse pod kontrolo. Ker so take pogosto tudi zahteve našega okolja, celo mislimo, da je to vrlina. Pa je res?
Kaj je v bistvu za to težnjo? Zakaj si želimo biti popolni?
Perfekcionizem izvira iz nam lastnih notranjih zahtev in pričakovanj ali iz strahu pred kritiko. Je naša želja ali hotenje, da bi bilo vse popolno in brez napak, kajti šele potem je dovolj dobro. Tako samokritično ocenjujemo vse, kar naredimo in tudi sebe same. V ozadju je rana notranjega Otroka, ki se ni počutil sprejet zaradi prevelikih zahtev njegove okolice.
Morda nas je nekoč nekdo prizadel in se še vedno želimo izogniti bolečini, ki smo jo takrat čutili. Se počutimo sprejeti in vredni ljubezni le takrat, ko smo popolni in brez napak? Se želimo izogniti bolečini in vse življenje preživljamo v stalnem begu pred morebitno kritiko? Če naredimo napako, se počutimo krive ali nevredne in nesposobne, ko vidimo, da nismo zadostili svojim lastnim ali tujim standardom.
Karkoli je razlog za naš perfekcionizem, je to za nas slaba strategija.
Zakaj to za nas ni dobro?
Zaradi prevelike samokritike blokiramo svojo ustvarjalnost. Ker nikoli ni nič dovolj dobro, si ne dovolimo biti ustvarjalni;
Živimo v stalnem krču in strahu pred tem, da bomo nekaj naredili narobe.
Za vzdrževanje tega porabljamo veliko življenjske energije;
Če ne prenesemo napak pri sebi, jih zelo verjetno ne prenesemo tudi pri drugih. Potem smo preveč kritični do svoje okolice. Ker tudi drugi niso popolni, imamo vsak dan veliko razlogov za nezadovoljstvo;
Zaradi vsega naštetega smo ves čas v stresu, kar obremenjuje naše telo in nas lahko vodi v bolezen ali izgorelost.
Kako se lahko razbremenimo strahu in krivde zaradi napak?
Sprejeti moramo dejstvo, da VSI DELAMO NAPAKE in NIHČE NI POPOLN. Popolnost je zgolj iluzija.
Če naredimo nekaj narobe ali nismo videti popolni, nismo zaradi tega nič manj vredni kot bitje. Napake so človeške. So del življenja. Napake so del našega odraščanja, razvoja in osebne rasti. Iz njih se učimo.
Če naredimo napako, se opravičimo in/ali jo popravimo. Potem razmislimo, zakaj se nam je to zgodilo. Iz izkušnje se nekaj naučimo in gremo naprej bogatejši za novo spoznanje. Naslednjič bomo odreagirali, ravnali ali naredili bolje.
Razumsko sprejmimo svojo nepopolnost in raznolikost ljudi in življenja. Ko ugotovimo, kaj je razlog za našo težnjo po popolnosti, lahko tudi nekaj spremenimo.
Izziv Perfekcionista je, da prepozna svojo potrebo ali svoje strahove in se nauči sproščati nadzor nad svojim delovanjem ter najde ravnovesje med tem, da v nekaj vloži potreben trud, a ni obseden s popolnostjo.
Ko bomo sprejeli to možnost, bomo čutili olajšanje in večjo sproščenost v življenju. Bolj bomo potrpežljivi s sabo in z drugimi, ne bomo več obsojali sebe in drugih zaradi napak. Naša pričakovanja bodo bolj realna in prožna. Morda si bomo dovolili več ustvarjalnosti.
Iz napak pa se nekaj naučimo, uporabimo jih za svojo rast in gradimo zaupanje vase.
Irena Ratnik, ustvarjanje-zdravja.si
- Preberite si še: Potreba po drogah - pomanjkanje stika s starši