Naše življenje je sestavljeno iz mnoštva zgodb, ki si jih po navadi želimo deliti z ljudmi, s katerimi delimo skupno zgodbo. In vse takšne zgodbe, ki so lahko tudi vzdušje, mimika, odnos, detajl v bližini ali pa glasba, so tiste, ki Petro s fotoaparatom kar same nosijo do popolne fotografije.
Svetovljanskost
Petra Cvelbar, Ljubljančanka od rojstva, sicer pa svetovljanka, ki jo od nekdaj hitro in rade zasrbijo pete. Že pri štirinajstih je potovala in se pri šestnajstih pustila začarati Londonu. Pogled onkraj takrat še socialističnih državnih meja je prinašal svojevrstno osvoboditev, med drugim tudi zato, ker ji je velik svet tam zunaj pokazal, da obstaja drugačnost. Leta 2006 je odkrila New York. Pravzaprav je od dne, ko je s fotografskim aparatom v potovalki prvič stopila v New York, začutila, da jo prav v mesto, ki nikoli ne spi, naravnost nezadržno vleče. Klic srca, ki mu je zadnja leta pripravljena prisluhniti še večkrat, ji je prav v Velikem jabolku odprlo številna vrata ne le fotografije, temveč tudi čudovitega sveta glasbe, ki je prav tako postala njena velika strast.
Ljubezen do fotografije
Petro je ljubezen do fotografije ujela že malo pred študijem kulturologije na Fakulteti za družbene vede, ko jo je prijateljica pregovorila, da se ji pridruži na tečaju fotografije v parih. Fotografija, o kateri do takrat ni vedela praktično ničesar, jo je kar takoj popolno zasvojila. Tako zelo, da je ob neki priložnosti njena sošolka morala kar sama dokončati seminarsko nalogo iz biologije, ker je ona 'morala' oditi na tečajno uro fotografije.
Fotografija jo je poleg prvih poskusov pisanja pesmi, pisanja dnevnika, risanja in preizkušanja v novinarskih vodah nato vztrajno spremljala skozi celoten študij kulturologije. A medtem ko je številne druge konjičke in iskanja lastnega izraza slej ko prej opustila, ljubezen do fotografije ni popuščala. Še več. Z lastnimi fotografijami je že med študijem rada popestrila svoje seminarske naloge, celo diplomirala je na temo fotografije in se tudi po koncu študija po lastni volji vrnila v fakultetno predavalnico, da bi se pridružila predavanjem o fotografiji gostujočega profesorja Hanna Hardta, ki jo je bodril in spodbujal, naj vendarle zbere pogum in se v fotografiji preizkusi še v tujini. Pa vendar ji je misel, da bi se fotografiji resneje ali celo profesionalno posvetila, ostajala tuja. 
Ena njenih prvih delovnih projektov v medijih, kjer ji je znanje o fotografiji kmalu prišlo prav, je bilo pokrivanje družabnih dogodkov za Vikend magazin, kjer je bila pod mentorstvom Maje Megla ena njenih prvih nalog prav fotografiranje koncerta legendarnega Đorđa Balaševića, ki si ga je še posebej dobro zapomnila po razboleli zadnjici. Med dogodkom je namreč bolj čepela kot sedela na drogu pri mešalni mizi in v svoj objektiv lovila svoje prve glasbene prilike.
Ko je po nekaj dogodkih ugotovila, da beleženje družabnih dogodkov in pisanje o njih ni ravno stvar, ki bi jo zares rada počela v življenju, se je odločila, da se raje bolj posveti fotografiji, ki je takrat že zahtevala računalniško obdelavo. Prav z novim Macom, za katerega je v ta namen nekako nabrala potrebna sredstva, pa se ji je odprl povsem novi svet.
Njen prvi učitelj fotografije, Dušan Pirih Hup, jo je podučil osnov photoshopa, sama pa se je preizkusila še pri oblikovanju revije. Prvo tovrstno priložnost je dobila pri reviji Adrenalin, kjer se je grafično oblikovalske obrti učila kar sproti. Na založniško hišo Adriamedia, v kateri dela še danes, jo je nato pripeljal zaposlitveni oglas. In čeprav je imela znotraj hišnega asortimana revij sprva v mislih revijo Playboy, je v oblikovanje najprej dobila Grand Prix magazine, da bi pozneje lahko izbirala med Avtomagazinom in Cosmopolitanom. Izbrala je slednjega.
Grafično oblikovanje, ki preprosto zahteva celega človeka, je za nekaj časa preglasilo njeno veliko strast do fotografije, ki pa jo je pred dobrimi šestimi leti spet obudila. Takrat je Petro zdramila večja življenjska prelomnica, ki ji je botrovala serija zdravstvenih težav. Zaslutila je, da se za kopico težav, s katerimi je bila naenkrat soočena, morda skriva več, kot se zdi na prvi pogled. Neprestano ždenje pred računalnikom, preveč dela, neusmiljen perfekcionizem, vseprežemajoče osebno nezadovoljstvo, razhod z dolgoletnim partnerjem in vse bolj zadušljiva klima v Sloveniji, ki je v Petri ubijala siceršnjo širino duha, so preprosto terjali svoj davek. Je povrhu vsega morda tudi predolgo zanemarjala klic svojega srca?
Od takrat, ko si je v Avstriji kupila svoj prvi fotoaparat z denarjem iz počitniškega dela in razvijala svoje prve filme v domači kopalnici in temnici Kuda France Prešerna, pa do prvega digitalnega Nikona in aktualnega Fujija, je ljubezen do fotografije potrpežljivo čakala. Le naključje – ki pa jih je bilo v Petrinem življenju veliko preveč, da bi to zares bilo – je hotelo, da so Petrine fotografije razstavili v Bohinju, moč za njeno skorajšnjo metamorfozo v profesionalno fotografinjo pa je izdatno spodbudilo tudi laskavo mnenje enega najboljših slovenskih glasbenih fotografov, Žiga Koritnika.
Petra si je v naslednjih nekaj mesecih in letih nato izborila svoj prostor pod glasbenimi odri koncertov in festivalov džezovskih in etno ritmov, njeno vse bolj izurjeno fotografsko oko pa je bilo poplačano z razstavami, tudi prestižnimi, priznanji in končno tudi spoštovanjem pretežno moških kolegov fotografov, ki sprva – hiperaktivne in zgovorne blondinke – niso jemali najbolj resno.
Da je Petra prišla od točke, ko se je v šolski temnici šele učila razvijati lastne fotografije, do danes, ko svoje posnetke povsem profesionalno obdeluje v svetu digitalnega, je preteklo veliko let, ki so jih zaznamovala številna samoizpraševanja. A bilo je vsekakor vredno.
Obrazi zgodb
Petra danes s svojim bogatim fotografskih opusom pripoveduje zgodbe, ki jih lovi z objektivi svojega starega Nikona d700, novega Fujija x-T1 ali pa kar iphona. Verjame namreč, da ko človek zares zna govoriti fotografski jezik, aparat ni več tako zelo pomemben. Šteje le še zgodba, ki jo skuša povedati. Predvsem zgodbe, o katerih pričajo obrazi ljudi, ki jih v življenju srečuje.
Ples pod odrom
Petra se je naučila prepustiti toku in zenu trenutka, ki jo v svojevrstnem plesu spet in spet pripelje na ravno pravi prostor ob ravno pravem času. In prav tam in le takrat tudi nastajajo najboljše fotografije.
V Stolpu Škrlovec Layerjeve hiše v Kranju si lahko do 23. septembra ogledate še eno odlično razstavo Petrinih fotografij, ki nosi naslov V ženskih rokah
Tekst: Nataša Zupanc