Petra Škarja: "Vse sem poskušala združiti v nekaj preprostih resnic"

Ko sem bila stara 16 let, sem o življenju vedela - VSE. A življenje očitno ni tako preprosto in plehko, da bi me pustilo v tej lepi zmoti. 

Petra Škarja: "Vse sem poskušala združiti v nekaj preprostih resnic" (foto: pexels) pexels
9. 8. 2021

Včasih potrebuješ nekoga, ki te nervira in jezi, da si lahko razbiješ zid »popolnosti« in si priznaš, da bi se tudi sam lahko izboljšal. Tako sem v prvi resni partnerski zvezi priznala, da je morda smiselno poseči v kakšen nekoristen vzorec iz otroštva. Oba navdušena nad psihologijo in vsem tem ustroju človeške psihe in občutkov, sva komaj čakala tiste partnerske terapije, kjer sva uživala v poglabljanju vase, v otroštvo, v vplive na odraslo življenje, v zanimive kombinacije in … Uf, nov svet!  

Ko sem tega kompanjona za večurne dnevne debate o človeku in psihologiji izgubila, me je v obdobju šibkosti povleklo v pretirano duhovnost. Čakre, akaški zapisi, avra, pretekla življenja, izbor duše, frekvence, energije, teorije zarot, kanaliziranje … pa vse do fanatičnih obiskovanj zdravilcev in neštetihizrazovsamooklicanih duhovnežev, ki vsak v tebi vidi nekaj … pač nekaj. In vedno je to tisto ključno. A ta fanatičnost nima konca. Nasprotno – vedno bolj sem padala v nek vorteks nenehnega iskanja in stalnega »čiščenja« bogsigavedi česa. 

Še enkrat se mi je potrdilo, da skrajnosti ponavadi niso "fajn". 

Zdelo se mi je, da se mi ta svet fanatične duhovnosti vedno bolj vzbuja občutek, da sem uboga, da sem žrtev, da sem nemočna … hkrati pa nekakšno soperiornost, da sem del izbrancev na višji frekvenci (karkoli že to pomeni), torej nekaj več, četudi v isti sapi govorimo, da smo vsi enakovredne božanske duše. 

No, za moj um je postalo to preveč zmedeno, da bi si lahko postavila trde temelje, ki mi bodo nudili stabilno oporo ne glede na vse, kar mi življenje prinaša. In to stabilnost, to varnost kar potrebujem … ali si jo vsaj želim. 

Obenem sem namreč stalno pogledovala po eksaktnih vedah. Tam se počutim bolj varno. Psihologija, delovanje možganov in srca, ustroj našega telesa in psihe … Morda sta se ravno »skomercializirana« duhovna logika in praktična logika včasih tepli, namesto da bi se dopolnjevali. 

V težnji po popolnosti ali vsaj vedno hitrejši izboljšavi sem sčasoma postala sama sebi naporna. Ob vsakem spotiku ob nedolžen kamen sem se spraševala »kaj mi vesolje s tem sporoča«; ob vsakem srečanju z ljudmi sem premlevala, kaj me kateri od njih uči; vsak pogled sem sicirala, kje so znaki vesolja; vsak klepet ob kavi je bil filozofiranje o vzorcih iz otroštva, psihologiji in duhovnih resnicah; vsak premik sem opazovala, kakšne so tam energije in ali jih čutim; ob vsakem zaznanem čustvu sem razglabljala, od kod to izvira, kaj je iz otroštva in kaj današnje, kaj iz srca in kaj iz uma … 

Dokler ni bil vsak trenutek življenja samo to! Sploh nisem znala več živeti, samo živeti in preprosto uživati ob pogledu na edinstvene barve sončnega zahoda. Ali sproščeno klepetati s prijateljico samo zaradi – klepeta. O novi oblekici. O vremenu. O posajeni rožici. In nič več. Ali pa se spotakniti in se samo nasmehniti svoji nerodnosti.

To se je stopnjevalo da točke, ko sem si rekla – dovolj! Aaaa, Petra, nehaj s tem in začni živeti! Četudi ne boš zaradi tega »dovolj hitro rastla in se izboljševala«, boš pa v vsa ta leta vnesla več bogastva, več sproščenosti, več nasmeškov in lahkotnosti, torej več pravega življenja. 

(No, sicer priznam … V moje življenje je takrat stopila meni izjemno pomembna oseba, ki mi je pokazala, kako drugače je mogoče živeti. Včasih potrebujem ljudi, da mi pokažejo marsikaj, kar sama nehote spregledam.) 

Še danes sta mi izjemno pomembni stalna rast in izboljševanje sebe (do sebe in do drugih), vendar ne na račun zadovoljnega življenja, sproščenega in prijetnega. 

Ker pa je to čudovito bitje, ki se imenuje človek, nagnjen k skrajnostim, sem si želela postaviti nek varen steber, ki me bo varoval pred preskakovanjem med skrajnostmi. 

»Nekoč bom našla prave besede in te bodo preproste,« me je dolgo spremljala misel neznanega avtorja. Misel, ki je sila preprosta, a zame ena najbolj pomenljivih. 

Tako sem želela vse to, kar sem preučevala, poslušala, brala, se terapirala … združiti v nekaj preprostih resnic.

Na list papirja sem si zapisala nekaj temeljnih resnic, po katerih želim živeti, saj verjamem, da prav ta vodijo do zadovoljnega življenja.

1. Išči ravnovesje – v vsem, povsod. O tem sem veliko pisala v knjigi Najdi svojo srečo in mir >>

2. Delaj s pozitivnimi nameni in naredi najbolje, kar v danem trenutku zmoreš. 

3. Bodi DOBRA. Ne predobra in ne izkoriščevalska. 

4. Kot v notranjosti, tako v zunanjosti. Spremembo ustvarjaj znotraj sebe – začuti novo postavitev, začuti novo 'vibracijo. Okolica se bo temu prilagodila. No, to še treniram … Mi gre sicer počasi, a vedno bolje. 

5. Kamor daješ energijo, tisto raste. Ne verjamem, da imamo direktni vpliv na vse, kar se nam v življenju dogaja. Nasprotno - vedno bolj se mi zdi, da imamo dosti manj vpliva, kot mislimo. A prav vedno je v naših rokah moč, kam usmerjamo energijo. Zato sem stalno pozorna na to, kam jo usmerjam, v kaj jo vlagam. V lepo v človeku ali v slabo. V probleme ali rešitve. V delo, ki ga obožujem, ali tisto, kar mi je zoprno. V lep sončni zahod ali koronske ukrepe ... 

6. Čustvena nenavezanost - naredi najbolje, kot zmoreš v danem trenutku, potem pa – spusti. Naj se zgodi, kar se mora. Ne bodi odvisna od rezultata.

7. Vse mine. Tako slabo kot dobro. Ko je slabo, mi je to v tolažbo, ko je dobro, želim čimbolj izkušati, ker vem, da bo mimo. 


Če se samo tega držim, je moje življenje osmišljeno, bogato in lepo. Zagotovo bom te resnice še dodajala, kaj spreminjala ali jih z leti  vsaj premikala po lestvici pomembnosti. A zaenkrat mi kar dobro služijo. 

Poskrbimo za to, da nam v življenju ne bo žal za neizrečene besede, neizražena čustva, nepodeljene objeme in za sanje, ki jih nismo upali sanjati.

Več o življenjskih vodilih v knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode >>

Petra Škarja