Zdi se, da govorite, razlagate, trudite se pojasniti – pa vseeno ne pridete nikamor. Sogovornik se zapira, brani, napada ali vas preprosto ne sliši. Po vsakem pogovoru se počutite izčrpano, nerazumljeno in majhno. To je klasična izkušnja pogovora s čustveno nezrelo osebo.
Govorjenje v prazno
Čustveno nezreli ljudje nimajo notranje kapacitete, da bi zares slišali drugo osebo. Poslušajo površinsko, pogosto le zato, da bi našli priložnost, da ponovno prevzamejo besedo in pozornost. Ko poskušate izraziti svoje občutke, vas prekinejo, popravijo ali spremenijo temo.
V odnosu z njimi se sčasoma naučite, da je vaša ranljivost zanje preveč zahtevna – pregloboka, preveč “moteča”. Namesto poslušanja ponudijo obrambne mehanizme, s katerimi ščitijo svoj krhek ego.
Potreba po pozornosti in občudovanju
Na globlji ravni se čustveno nezreli ljudje obnašajo kot otroci, ki hrepenijo po stalni potrditvi. Želijo biti središče dogajanja, občudovani, razumljeni – a le pod pogojem, da se vse vrti okoli njih.
Ko se pogovor dotakne vas, vaših občutkov ali mej, se v njih prebudi odpor: njihov notranji otrok ne prenese, da svet ne kroži okoli njihovih potreb.
Tako bodo – zavestno ali nezavedno – pogovor usmerjali nazaj nase. Njihova bolečina, njihova zgodba, njihov pogled. In ne glede na to, kako potrpežljivo skušate vzpostaviti ravnotežje, se čez nekaj minut znajdete spet v vlogi poslušalca in tolažnika.
Projekcija – ko postanete krivi za njihova čustva
Ker se čustveno nezreli ljudje ne znajo soočiti s svojimi čustvi, jih pogosto projicirajo na druge. Namesto da bi priznali lastno jezo, ranjenost ali sram, vas obtožijo, da ste vi tisti, ki ste hladni, preobčutljivi ali sebični. S tem se razbremenijo notranjega nelagodja – če so drugi krivi, se jim ni treba soočiti sami s seboj.
Takšni pogovori so pogosto polni obramb, obtožb in subtilnega poniževanja. In čeprav veste, da njihova beseda ni resnica, se čez čas začnete spraševati, ali ste morda res pretiravali.
Občutek nemoči in nevidnosti
Ko se vedno znova trudite biti razumljeni, a naletite na zid, v vas nastane občutek nemoči. Pogovor z njimi vas ne pomirja – izčrpava vas.
Z vsako ponovitvijo se bolj zavedate, da vaše potrebe nimajo prostora. Njihova čustvena os se ne razteza izven sebe – ne zmorejo videti, da bi bila bližina dvosmeren odnos. In vi? Počutite se majhno, nevidno, izpraznjeno. Kot bi vsaka vaša beseda izgubila pomen, še preden bi bila izrečena.
Zakaj se to dogaja
Čustvena nezrelost izhaja iz nepredelanih ran otroštva – iz okolij, kjer otrok ni bil slišan, kjer ni mogel razviti občutka varnosti in sočutja. Ko odraste, skuša to praznino zapolniti tako, da nadzoruje druge, išče pozornost ali ustvarja dramo, ki mu daje občutek pomembnosti.
Toda pod površino se skriva strah – strah pred resničnim stikom, ki bi razkril, da v sebi čuti praznino, negotovost in bolečino.
Čustveno nezrela oseba vas nikoli ne bo resnično slišala, dokler se sama ne bo pripravljena soočiti s seboj. Vaša naloga ni, da jih spreminjate – ampak da ne izgubite sebe v pogovorih, ki ne vodijo nikamor.
