Pa ne samo drugemu, tudi sebi. Ko odpustimo, se osvobodimo in takrat se zavemo, da je lahko odnos do drugih in do sebe drugačen, da je lahko lep in bogat, bolj iskren in sproščen.
Čustva potrebujejo stalno izražanje. Predvsem ko gre za jezo in razočaranje. Namreč, če težav ne rešujemo sproti, se energija nerešenih sporov nakopiči in kot ogromna pošast stoji pred vrati, ki vodijo do našega srca.
Postanemo nezaupljivi, občutljivi in v resnici kaznujemo sebe bolj, kot tistega, ki nas je prizadel in ki nam povzroča takšna občutja.
Zakaj sem tako prizadeta?
Pesnik George Herbert je zapisal: »Kdor ni sposoben odpustiti drugim, ruši mostove, ki jih mora prečkati sam«.
Prav je imel.
Lastna čustva je treba vzeti resno in si dovoliti kratek izlet v dramatičen predal občutij. Tako je postavljen prvi temeljni kamen za raziskavo vzrokov takšnih čustev.
Ukvarjanje s težavo je kot nekakšen generalni ključ za naš dušni blagor, ker tako postanemo aktivni. Najslabše pri žalitvah in razočaranjih je namreč občutek, da smo nemočni izpostavljeni na milost in nemilost.
Kdor prevzame aktivno vlogo in 'suverenost interpretacije', se osvobodi vloge žrtve.
Obred odpuščanja
Univerzalna molitev, ki je postala učinkovit del obreda izročitve mnogih ljudi, je afirmacija odpuščanja.
Afirmacija odpuščanja
Jaz sem
Odpuščanje delujoče,
Izženem dvome in strahove vse,
Ljudi za vedno osvobajam
s krili Zmage kozmične.
Jaz sem
Kličem na vso moč,
za odpuščanje venomer;
vse življenje vsepovsod,
da preplavi z odpuščajočo Milostjo.
Vir: Alkimija srca, Elizabeth Clare Prophet in Patricia R. Spadaro - Založba Cangura; foto: Profimedia
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
