Psihologi razkrivajo, zakaj lahko takšen pristop prinese več težav kot koristi tako za vas kot za vašega otroka.
Velik del literature o perfekcionizmu izpostavlja travme, ki nastajajo zaradi visokih pričakovanj in nenehnega stremenja k popolnosti. V starševstvu obstaja subtilen način perfekcionizma, ki navzven morda ne deluje tako očiten ali napačen, a v sebi skriva globoko zakoreninjeno stisko.
To je pot starša, ki iz ljubezni in dobrih namenov želi popraviti napake svoje lastne vzgoje ali celo napake drugega starša. Z neuspešnim priznavanjem svojih omejitev in prepričanjem, da lahko s svojo dobrohotnostjo odpravi škodo, lahko tak starš kljub najboljšim namenom doseže podobne rezultate, kot jih je v otroštvu doživel sam.
Preberite si še:
Starš, ki je bil v svojem otroštvu deležen nepravičnosti, se lahko zaradi preveč črno-belega razmišljanja odloči, da je edina rešitev za vzgojo otrok popolno nasprotje njegovega lastnega otroštva. Pretirava z ljubeznijo in skrbjo, da bi popravil napake svojih staršev in ustvarila okolje, ki ga sam ni imel. Tak starš svoje življenje podredi novemu idealu – npr. postati popolna mati, kar zanjo postane vir samozavesti in notranje vrednosti. Kljub kritikam, ki jih prejema, se odloči, da bo življenje vodila po svoji poti, in da samo ona ve, kaj je najboljše za njenega otroka.
Ko hči začuti visoka pričakovanja svoje matere in njeno nesposobnost priznati lastne napake, se začne pred njo skrivati dele sebe, v sebi pa začne čutiti tesnobo in dvom, ali je resnično vredna brezpogojne ljubezni, ki jo prejema. Boji se, da drugi ne bodo videli iste vrednosti, kot jo vidi njena mati. Zato se odloči samo sebe preoblikovati, da bi postala oseba, ki ustreza materinemu idealu. S tem je njena ljubezen zagotovljena, vendar na način, ki je prežet s pretiranimi zahtevami. Ironično postane podobna svoji materi, ujetnica pričakovanj, ki jih nikoli ni hotela podedovati.
Koncept “dovolj dobrega” starša
Starš, ki poskuša izbrisati svojo otroško izkušnjo, bi moral najti notranje načine, kako se z njo soočiti in sprejeti svojo preteklost. Pomembno je, da najde načine, kako ohraniti svojo samozavest, ne da bi to pomenilo, da mora biti popolna mati ali oče. Tukaj je na mestu koncept "dovolj dobrega starša", ki ga je uvedel psihoanalitik D.W. Winnicott. Po njegovem mnenju:
"Dovolj dober starš ... se sprva skoraj popolnoma prilagodi potrebam svojega otroka, vendar se sčasoma, ko otrok raste in se razvija, prilagaja vse manj in manj popolno. Njegova nezmožnost izpolnjevanja vsake otrokove potrebe pomaga otroku, da se prilagodi realnostim zunanjega sveta."
Perfekcionistična mati se lahko boji, da bo njen otrok na njeno vedenje reagiral na enak način, kot je ona reagirala na vedenje svojih staršev, vendar ne upošteva pomembne razlike: za razliko od svojih staršev je sposobna otroku pojasniti, zakaj mu daje priložnost, da naredi lastne napake. Otrok tako dojame, zakaj nenehna odvisnost od matere ni zaželena ali mogoča. Z manj narejenega lahko tako doseže več – pripravlja otroka na resnični svet. In paradoksalno, postane boljša mati, ker se manj osredotoča na to, da bi bila popolna in všečna..
Seveda to ne pomeni, da naj starš posnema vse vidike sveta, ki je lahko včasih krut. Namesto tega naj spodbuja otrokove prednosti in mu pomaga razumeti in sprejeti njegove pomanjkljivosti, ne da bi jih zanikal. Ni potrebe, da drastično zmanjša ljubezen in pozornost, ki jo namenja svojemu otroku, ampak mora zanj poskrbeti na način, da ta spozna, da se svet ne vrti samo okoli njega. Če to pomeni, da kdaj izbere sebe namesto otroka, naj bo tako. Na ta način se otrok nauči, da ni treba biti poseben, da bi bil ljubljen in pomemben.
Vir: psychologytoday.com
Novo na Metroplay: "Še vedno jo čutim ob sebi" | TATJANA ZORKO, srčna prijateljica MANCE KOŠIR