Laura Kuzmanović je delila svojo izkušnjo, da bi pomagala drugim mamam, ki preživljajo podobne borbe po porodu.
Od malih nog smo poslušali, da je rojstvo otroka najlepši trenutek v življenju vsake ženske. Vsi pripovedujejo o neizrekljivem občutku, ko prvič vzameš otroka v roke, o ljubezni, ki je ni mogoče opisati z besedami in za katero sploh vedel nisi, da je mogoča. Ampak kaj pa, če ženska nič od tega ne občuti, ko postane mati?
Kaj, če jo preplavijo negativne in nevarne misli, ki bi lahko ogrozile otrokovo življenje ali celo njeno lastno? Nekaj dni po porodu je normalno, da čutimo depresijo in anksioznost, pravijo strokovnjaki, saj se takrat v hipu zares vse v življenju matere spremeni. Morda bodo matere jokale brez očitnega razloga, imele težave s spanjem ali dvomile v svojo sposobnost skrbi za otroka. Poporodna depresija, znana tudi kot postnatalna depresija, se razlikuje od poporodne otožnosti.
Preberite si še:
"Je mogoče, da v 21. stoletju še vedno ni ozaveščenosti o poporodni depresiji? Smo res stopili naprej od 19. stoletja? Zaradi vsega tega molka in prikrivanja iz strahu pred obsodbami bližnjih in okolice se je zgodilo, da je otrok, žal še eden v vrsti, ostal brez prave matere," so besede ene matere, ki je ponovno odprla to pomembno vprašanje.
V osebni izpovedi o izkušnji, ki jo je sama doživela, je govorila o poporodni depresiji in obdobju, ki je sledilo, ko so to odkrili.
"Tudi po skoraj treh letih se mi v glavi vrtijo vse stvari, ki so se dogajale v tem obdobju. Veliko sem pozabila, morda tudi potlačila, vendar je edini občutek, ki ga poznam, žalost, ker sina nisem več objemala, ker sem ga gledala kot breme, kot oviro med menoj in možem, ki sva se ljubila in želela otroka.
Nenavaden je občutek – nekaj, kar si želiš, a hkrati ne želiš, nekaj, kar bi morala najbolj ljubiti, pa nezavedno zavračaš. Vsaj pri meni je bilo tako, ti demoni v moji glavi so prevladali."
"Bili so dnevi, ko je zajokal, in sem si želela izginiti, samo da bi se ta agonija končala. Imela sem občutek, da se mi podira svet, v resnici pa se je gradil. Po moževi spodbudi, ki je bil moja edina opora v vsem, sem pristala na pogovor s strokovnjakom. Po nekaj seansah se mi je pogled zbistril, vdihnila sem zrak, dan je bil lep, moj otrok pa – najljubše bitje. Toda, pojavil se je občutek krivde, kot sem omenila – ŽAL MI JE, DA TE NISEM VEČ OBJEMALA, ko si prišel."
"Tukaj je moja zgodba, ki jo moraš slišati ti, ki ne veš, kam bi se obrnila, ti, ki nimaš podpore. Misliš, da si sama? Nisi sama!" Močne besede te mame so spodbudile tudi druge ženske, da spregovorijo o svojih izkušnjah in boju s tem občutkom žalosti, strahu, depresije in dejstvom, da so morale molčati zaradi obsodb okolice.
Pomembno je, kot poudarja Laura, da matere razumejo, da niso same. Starševstvo je lepo, vendar ni vedno lahko. Ne vemo, kaj vse se lahko vzbudi v nas, ko gre telo in psiha čez tako veliko spremembo, kot je materinstvo. Vzbudijo se lahko čustva in travme, za katere sploh vedeli nismo, da jih imamo.
Prehod v materinstvo je čustveno izjemno zahteven. Strah pred novo odgovornostjo, občutek preobremenjenosti ali dvom o svojih sposobnostih kot matere pogosto povzročijo čustveno stisko.
Po porodu tudi raven hormonov, kot so estrogen, progesteron in ščitnični hormoni, hitro pade, kar lahko prav tako sproži spremembe v razpoloženju. Ta nenaden hormonski premik lahko vpliva na kemično ravnovesje v možganih.
Seveda je porod za telo tudi zelo naporen dogodek. Fizična bolečina, utrujenost, pomanjkanje spanja in okrevanje po porodu lahko močno obremenijo telo in duha, kar poveča tveganje za depresijo.
V redu je, da se počutite utrujene, negotove in prestrašene. Pomembno je to, da o tem govorite s partnerjem, prijatelji, starši in strokovnjaki in prosite za pomoč. V nobenem občutku ni treba čutiti sramu ali nelagodja.
Vir: stil.kurir.rs
Novo na Metroplay: "Vsak od nas kdaj pogleda oglase, tudi sam jih. Vedno sem zgrožen nad cenami" | Simon Maljevac