V ozadju vsake zasvojenosti je razlog oz. bolečina. Pod zasvojenosti poleg alkohola, drog in ostalih reči, spada tudi zasvojenost s spolnostjo in s pornografijo.
Psiholog in pedagog Christian Gostečnik v svoji knjigi "Me imata kaj rada" opisuje problematiko uporabe pornografije v odnosih. Pravi tudi, da nobena žena ni kriva za to, da mož pije ali je zasvojen s pornografijo.
V knjigi opisuje primer žene, ki je ugotovila, da njen mož ponoči za računalnikom spremlja pornografske vsebine. "Zgodilo se je tisto najbolj sramotno odkritje, ob katerem se je čutila v polnosti osramočena in ponižana, saj si niti v sanjah ni zmogla predstavljati, da je njen mož, ki mu je popolnoma zaupala, zasvojen s tako ponižujočimi sredstvi, kot je pornografija. Lahko rečemo, da gre tudi pri pornografiji za grobo izdajstvo in prevaro, ki se je mož niti zdaleč še ne zaveda, žena pa mu ne zmore dopovedati, kako zelo jo to boli in vznemirja. Zelo je prizadeta, ker mu je zaupala, vanj verjela in ga doživljala kot zelo dostojanstvenega in korektnega." Zlahka tudi krivi sebe, da mu ne daje dovolj.
Vendar avtor naprej pojasnjuje, da moramo "pri pornografiji razumeti in predvsem sprejeti, da je zasvojenost s spolnostjo, kar pornografija vsekakor je, nekaj, kar povsem presega vsak še tako dober odnos.
Oseba zasvojena s pornografijo ali spolnostjo se ne zasvoji zato, ker ji partner ne nudi dovolj ugodja, ampak gre pri tem za omamo, ki jo zasvojena oseba išče tako neutešljivo in strasto, da ga še tako sočutni odnos z ženo enostavno ne zmore zadovoljiti. Naj si žena še tako prizadeva osrečiti svojega moža, pornografije ne zmore preprečiti, dokler se mož sam ne odloči.
Če smo še bolj konkretni, oseba ne išče pornografije zaradi nezadovoljene spolnosti v zakonskem odnosu, ampak strastno išče, da bi se pomirila, da bi zapolnila praznino, ki zija v njeni notranjosti in je noben odnos ne zmore zapolniti. Išče nekaj, kar ji bo spremenilo njeno notranje žalostno stanje, zato hoče v spolnosti izsiliti iz svojega telesa tisto, česar si ne zmore ustvariti v siceršnjem vsakdanjem življenju.
Čisto na začetku pornografija začasno, ampak samo začasno prinese vsaj delček iluzorne zadovoljenosti, vendar je to zelo kratkotrajno. Potrebuje vse več pornografije, da vsaj navidezno zapolni ali zadovolji svoje zasvojitvene potrebe. Zasvojenost lahko postane čista kemična, organska potreba.
Kaj je jedro te zasvojenosti?
Lahko rečemo, da je naše telo najboljši in najbolj učinkovit pokazatelj vsega tistega, kar se dogaja v naši notranjosti. Naše telo je svetišče najčistejših čutenj, pa tudi najgrozovitnejših spominov na vse grobosti, ki jih doživimo v življenju. Telo velikokrat joka, doživlja stisko in globoko lakoto po ljubezni in to vedno tedaj, ko ne čuti nežnosti in sočutja.
To pomanjkanje sprejetosti se naseli v telo in zato telo pozneje vedno znova išče zatočišče, išče ljubezen in išče nekoga, ki ga bo ljubil ter mu dal tako prepotrebno toplino in sprejetost. A ker tega ta oseba največkrat ne more dobiti, saj se ponavadi zelo boji vsake bližine, boji se, da bo ponovno izdana in prevarana, se zelo izogiba globljih odnosov, ki bi jo lahko porinili v bolečino, ki ji je zelo poznana.
Vendar ker brez ljubezni nihče ne more živeti, se ta oseba velikokrat zateče v najrazličnejše zasvojenosti. Išče, kako bi umirila svojo večkrat zelo izropano notranjost in se zato zateče v najrazličnejše zasvojenosti, v katerih na vsak način skuša najti svoje notranje nezadovoljstvo.
Gre za osebo, ki nikoli v resnici ni imela stika s starši, ki ji niso ovrednotili njenega čustvenega sveta in so zlasti imeli čuden odnos do svojega in tudi njenega telesa.
Skratka ta posameznik velikokrat išče starše, išče brezpogojno ljubezen, ki pa je nikoli ni zares doživel, zato rešitev ali izhod vidi v omami. Te bolečine skuša pozabiti in od tod izhajajo zasvojenosti, kot so alkoholizem, zasvojenost s hrano, mamili in seveda tudi s spolnostjo.
Ti posamezniki zato vse bolj mučijo svoje telo, ki mora dobesedeno plačati za vse tisto, česar njihov čustveni svet ne more proizvesti. Zato je nujno, da se najprej globoko soočijo s svojo telesno zasvojenostjo in da najprej vrnejo telesu njegovo svetost, kar lahko naredijo le tako, da najprej povsem prenehajo z zasvojenostjo, ki telo vedno znova poriva v pravi pekel.
Če se vrnemo na moža zasvojenega s pornografijo, nam mora biti jasno, da se je že tako navadil na pornografijo, da enostavno ne zmore več brez nje. Le-ta ga je omamljala pred bolečino, mu nadomestila starše, sedaj pa mu nadomešča tudi ženo in otroke.
Pri vsem tem moramo vsekakor in vedno vedeti, da je to njegov problem, ki ga lahko reši samo on, ko se bo zares odločil, da bo odstranil vso pornografijo in jo začel nadomeščati z iskrenimi pogovori, predvsem s svojo ženo, ki pa se bo tudi morala srečati sama s seboj.
Srečati se bo morala s svojim telesom in s svojo, večkrat zelo razbolelo notranjostjo, ker je dovoljevala, da jo je mož tako grobo razvrednotil. Jasno, da je mož povsem odgovoren za svojo zasvojenost in da žena za to v nobenem primeru ne more biti kriva, še manj odgovorna, vendar pa se bo morala kljub temu soočiti s svojo preteklostjo in tam najti korenine svoje razbolelosti, ki jo je njen mož s svojo zasvojenostjo prebudil.
Podobno, seveda v veliko večji meri, velja za njenega moža, čigar telo kar kriči po odrešenju, kriči po nekom, ki ga bo vzel do kraja resno, ga soočil z njegovo zasvojenostjo, poleg tega pa tudi z njegovo bolečino in stisko."
Iz knjige: Me imata kaj rada, Christian Gostečnik OFM
- Poglejte si še: Mnogo generacij že ne ve več, kakšna je prava vloga spolnosti
