Potlačena jeza poškoduje notranje organe

1. 9. 2018
Deli
Potlačena jeza poškoduje notranje organe (foto: profimedia)
profimedia

Manj ko se zavedamo svoje resnične Biti, več prostora ima v nas ego. Jeza, kot tudi drugi agregati ega, se poraja v trenutkih, ko izgubimo stik s svojo Bitjo, ki je vez s kozmičnim Očetom v nas. Ker je ego neveden in nemočen, se nenehno pritožuje in sodi, je poln želja, pričakovanj in predsodkov.

Nedoumljivo mu je, da je vse, kar se nam dogaja, niz lekcij in izkustev, potrebnih za naš napredek.

Jeza se poraja kot posledica neizpolnjenih pričakovanj in ciljev drugih agregatov ega – najpogosteje ponosa, pohlepa, zavisti in lenobe, pa tudi samoljubja in domišljavosti. Močan argument jeze je naša (v splošnem) pretirano razumska naravnanost, ki poraja sodbe brez konca. Ko nekaj ni tako, kot je posameznik pričakoval ali je bil prepričan, da je prav, se v njem zbudi val nasprotovanja v obliki močnega energijskega impulza, ki se usmeri navzven ali v sogovornika, ali pa ostane znotraj. Pri sogovorniku običajno povzroči buren čustveni odziv, užaljenost ali prizadetost, lahko tudi jezo, ki se povzročitelju vrne kot bumerang. Tako se začenjajo številni naši dialogi, ki potekajo kot brezplodni dvoboji egov, ki se borijo za prevlado.
Veliko jeze se porodi zaradi strahu. Ko smo prestrašeni, se odzovemo jezno, posebno takrat, ko od nas v težavnem položaju nekaj pričakujejo. Najbolj nevarne niso le prestrašene živali; takšni smo tudi ljudje. Strah zoži zavest in tako marsikdaj zapademo v usodna dejanja, ki jih pozneje s strahom celo opravičujemo.
Tudi neizražena čustva povzročajo, da se v nas krepita nezadovoljstvo in razočaranje, ki naposled izbruhneta v obliki jeze. Pridružujejo se jim frustracije in pričakovanja, da si nekaj zaslužimo, a tega nismo dobili. V ozadju se skrivata užaljenost ali ponos.
Jeza je lahko obrnjena proti nam samim. Pojavi se, kadar denimo nečesa nismo naredili ali pa smo naredili narobe in si mislimo: Kako sem mogel narediti kaj takšnega!

Jeza, ki je ne moremo izliti na drugega, temveč jo potlačimo vase, s svojo energijo poškoduje notranje organe.

Kadar se srečata dva ponosneža, med njima kaj hitro preskoči iskra jeze, morda že zato, ker se drug drugemu zdita preveč pametna in premalo vljudna. Dva močna ega drug drugega pač ne trpita. Ko sogovornika v sovražnem ozračju začutita, da ne moreta prepričati drug drugega, začneta vpiti. Z vpitjem, s povečano ravnjo energije, poskušata drug drugega nadvladati z močjo svojega glasu, kot bi hotela nasprotniku sporočati: poglej, jaz sem močnejši. V resnici gre za šibkost, neobvladanost, nizek nivo zavesti, ki se pusti ujeti zunanjim vtisom.

Pekel jeze, ki ga zgradimo v svojih mislih, ruši harmonijo v telesu, ga zakisa in vodi v bolezenska stanja. Jeza je ogenj, ki suši telo: zgosti telesne sokove. Bolj ko nas nekaj jezi, močnejši je ogenj, bolj izsušuje telo, sluznice in sokove. Največkrat sta prizadeti sluznica v grlu in žleza ščitnica v neposredni bližini. Grlena čakra usiha in nastopijo problemi. Pojavijo se prehlad, boleče grlo in podobno, za kar nemudoma okrivimo podhladitev telesa, kar je seveda zmota. Vneto grlo lahko pomeni, da smo tako jezni, da niti govoriti ne moremo. Trajna jeza zgošča telesne sokove, denimo žolč. Posledica so žolčni kamni. Jeza pa vpliva tudi na jetra. Ljudski izrek Tole mi gre pa na jetra ima še kako resnično ozadje.
Ko smo jezni, se naš pogled spremeni. Pravimo, da oči povedo vse. Za marsikoga lahko rečemo, da jezen strelja z očmi. V navalu jeze se človek spremeni v demona. Podleže temnim silam, ki iz astrala delujejo nanj, ne da bi svoja dejanja lahko nadziral. Zdi se, kot bi skozi njegove oči gledal hudič. Takšna dejanja, ki jih izvede 'v afektu', v stanju zožene zavesti in popolne nerazsodnosti, so največji zločini, prekrški zoper človečnost in kozmični red.
Vladar jeze je Mars.

Zoran Železnikar; www.prisluhni.si

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"