Še pred dobrimi sto leti je bilo na vsem svetu zelo malo svetovnih popotnikov, kot je bila denimo Slovenka Alma Karlin, kaj šele žensk! Le nekaj desetletij zatem pa so zaradi zviševanja življenjskega standarda in razvoja letalskega prometa potovanja postala dostopna tudi širokim množicam. ''Skočiti'' za nekaj dni na povsem drug konec sveta je danes nekaj že skoraj čisto običajnega.
Človek je od nekdaj potoval, razlogi za to pa so bili seveda različni. Najprej je moral zaradi golega preživetja iskati širši življenjski prostor, pašnike, vodne izvire, hrano. Pozneje je iskal nove trge, da je izmenjal ali prodal presežke lastnega dela, nazadnje je, nemalokrat tudi v imenu religij, osvajal dežele in ljudi, da bi imel še več ter da bi bila njegova moč in vpliv še mogočnejša. Sodobnega človeka pa najbrž nič od naštetega ne spodbuja k temu, da potuje in odkriva drugačne svetove, kulture in ljudi. Kaj ga torej žene k temu? Lahko na to, kar se na zunaj kaže kot zvedavost in radovednost, pogledamo še z drugega zornega kota?
Moderni človek živi precej rutinirano in predvidljivo. Sledi običajem, trendom oblačenja in načinu življenja, ki ga narekujejo drugi. Njegovo obnašanje je prilagojeno družbenemu sloju, ki mu pripada. Nekdo, ki se ga denimo drži sloves umetnika, se lahko brez večjih bojazni, da bi ga družba obsojala ali celo izločila, obnaša, oblači ali živi zelo nenavadno in ekscentrično. Morda je takšen zgolj zaradi tega, ker hoče izstopati in s tem iz različnih razlogov le opozarjati nase, morda je tak zato, ker preprosto sledi samemu sebi in ''svoji koži''.
Seveda bi lahko našli podobne primere kjerkoli drugje v družbi, a naj bo ta dovolj. Kako pa je s povprečnim človekom, ki je del tako imenovane povprečne večine? Si v svojem javnem in zasebnem življenju dovoli biti v ''svoji koži'', si dovoli biti to, kar je, kar čuti? Običajno ne. Razumljivo je, da zato človek hitreje troši svoje moči, manj je odporen na stres in manj je zadovoljen s seboj.
Nešteto je razlogov, zaradi katerih posameznik ne izrazi samega sebe, kakor bi bilo zanj zdravo in koristno. Zdi se, kakor da se je zelo težko upreti bodisi ožji družini, staršem, bodisi širšemu socialnemu ali delovnemu okolju. Lažje je sklepati nepotrebne kompromise, da le ima človek mir pred drugimi. To pa ga lahko po drugi strani spravlja v mnogo stisk, ki so začetek začaranega kroga splošnega nezadovoljstva in pogoste slabe volje. Iz stisk, ki lahko zaradi tega posledično nastanejo, si ljudje pomagamo na vse mogoče načine. Nekateri pretirano jedo in na splošno živijo nezdravo, drugi se v celoti prepustijo smernicam življenja in okoliščinam, v katerih so in postanejo popolnoma nekritični odjemalci vrednot, ki jih te iste okoliščine ponujajo.
Nekateri izberejo načine, ki lahko postanejo zelo škodljivi ne le zanje, ampak tudi za okolico, kot je alkoholizem in podobno. Seveda pa je načinov, kako preprečevati notranje stiske, nastale zaradi tega ali onega, nešteto. Eni so bolj, drugi manj sprejemljivi, vsem pa je skupno, da človeku pomagajo preživeti v okolju, kjer dela in živi.
Potovanje je eden izmed načinov preživljanja dopusta, odličen način nabiranja moči in osvobajanje stisk, ki so nastale skozi leto. Malo je ljudi, ki ne bi radi potovali, raziskovali. Vsakdo počne to na svoj način in v okviru časovnih ter drugih zmožnosti. Potovanje zunaj domačega okolja deluje na človeka spodbudno in poživljajoče, vedno spozna kaj novega, njegova obzorja se razširjajo. Nekateri radi potujejo sami in v lastni režiji, drugi v družbi ali organizirano, nekateri za daljši, drugi za krajši čas.
Oglejmo si nekaj vidikov potovanj v oddaljene kraje, v drugačne kulture, druge podnebne pasove. Velikokrat je slišati, da marsikoga, ko se enkrat odpravi na takšno potovanje, potovalna mrzlica povsem in za vedno prevzame ter komaj čaka nove priložnosti. O svojih potovanjih pripovedujejo z nepopisno vnemo, ustvarja se vtis, kot da je bil na potovanju neki povsem drug človek, ne pa ta, ki ga pozna okolica. Kaj je pravzaprav to, kar človeka na takšnih potovanjih tako prevzame?
Nekaj k temu zagotovo pripomorejo večja ali manjša eksotičnost in drugačnost teh krajev in kultur. Še v večji meri pa razlogi za to ležijo v tem, da si na takšnih potovanjih ljudje bolj dovolijo biti to, kar so ali kar so vedno želeli biti. Če potovanje poteka brez ekstremnih zapletov, se ljudje ne počutijo ogroženi od nikogar, hitro so pripravljeni pomagati neznancem, sprejemajo vsakršne človeške različnosti in nikamor se jim ne mudi … Tudi če niso umiti ali ne nosijo sveže opranih oblek in perila, jim je za to malo mar. Brez težav prenašajo vonj potu lastnega telesa, tudi morebitna neurejenost drugih jih ne moti ali vznemirja. Če nekaj niso storili danes, bodo pač jutri, nikomur niso dolžni polagati računov ali se zagovarjati in opravičevati, zakaj so ravnali tako, in ne drugače. Ker vsak dan vedno znova predstavlja nekaj novega in neznanega, še nedoživetega, je jutranje prebujanje prijetno in prežeto z dobro voljo.
Na takšnih potovanjih je človek nenehno soočen s samim seboj, bolj kot kjerkoli drugje lahko spoznava svoje omejitve, mnenja, koncepte, prepričanja. Ko se posameznik enkrat zares doživi na tak način, je povsem razumljivo, da želi takšno bivalno izkušnjo čim večkrat ponoviti ali pa jo čim bolj prenesti v svoj vsakdan.
Tako ga lahko izkušnje s takšnih potovanj opogumijo, da je v vsakdanjem življenju bolj zvest sebi, sklepa manj nepotrebnih kompromisov in je hkrati bolj odprt in sprejemljiv za drugačnosti. Vsakič, ko pride s takšnega potovanja, je bogatejši za nov vidik poznavanja sebe in življenja. Tako se tudi lažje spopada z morebitnimi tegobami in težavami, ki so sestavni del običajnega življenja, bolj ceni drobne stvari vsakdana in rajši ima ljudi, ki so mu blizu.
Ni pa tudi redko, da se potovanje, predvsem v oddaljenejše kraje in kulture, človeku popolnoma upre, večino izkušenj, ki jih doživi, pa označi za slabe in nepotrebne. Vse na potovanju ga moti, živcira in navadno mu gre tudi sicer vse narobe. Vrne se z negativno izkušnjo in ne razume tistih, ki so lahko na isti poti celo uživali in se popolnoma sprostili. Navadno so takšni ljudje zelo močno vpeti v lastne miselne in čustvene vzorce ter prepričanja, ki so v domačem okolju ne le dopustna in sprejemljiva, ampak jim hkrati zagotavljajo notranjo varnost in stabilnost. Ko pridejo v drugo kulturo in ko se srečajo s popolnoma drugačnimi vrednotami ter načini razmišljanja in obnašanja, se jim lahko ta notranja varnost začne rušiti.
Povsem naravno je, da ko se človek počuti ogroženega, da se začne obnašati obrambno, zato v vsem vidi nekaj slabega, postaja nestrpen in celo ciničen. Če imate takšno izkušnjo, je ne vzemite kot nekaj negativnega, ampak se poskušajte iz nje naučiti kaj o sebi. Na primer to, da ste sposobni videti sebe tudi takšnega, kakršni ste, in ne le takšnega, kakršen mislite, da ste. To je običajno zelo zdravilno in osvobajajoče.
Potovanja pa lahko – kakor mnogo drugih reči (na primer ''deloholizem'') – postanejo tudi beg pred samim seboj, pred lastno nezmožnostjo, da bi se pogumno spopadali s tegobami in težavami običajnega, vsakdanjega življenja v okolju, kjer živimo in delamo. Na takšnih potovanjih, ki od človeka zahtevajo zelo malo ali pa nobene osebne in družbene odgovornosti, je veliko preprosteje živeti.
Veliko enostavneje se je tudi vpletati v medčloveške odnose, iz katerih je mogoče vsak trenutek, navadno brez posledic, tudi izstopiti. Ne glede na vse pa potovanje ustvari priložnost nekakšnega zrcaljenja sebe, svojih vrednot, stališč, odprtosti življenju in podobno. Priporočam, da bi vsaj enkrat v življenju odpotovali v kak kraj, kjer so druge podnebne razmere in je drugačna kultura. Da poteka potovanje varno in brez večjih zapletov, pa je treba upoštevati le zdravo kmečko pamet, prilagojeno lokalnim razmeram. Tovrstna potovanja, še posebej, če človek potuje v lastni režiji, sam ali v manjši skupini, postavijo predenj zrcalo, v katerem se lahko zelo jasno gleda še z drugih zornih kotov, in ne le s tistih iz domačega okolja.
In za konec: ali ni že življenje samo nekakšno dolgo potovanje v neznano, potovanje, ki ga vsakdo začne in tudi konča brez vsega? Takšno spoznanje ali pa zgolj gledanje lahko prispeva k temu, da človek lažje doseže pomiritev s sabo in z življenjem, ki ga živi …
Dušan Osojnik
Zavod Vitazen