To potrebo po moralnem stanju, ki izhaja iz prvobitno čiste narave, iz samega Bitja, je pred več kot dvajset stoletji poudarjal Platon v vseh svojih delih, pa tudi Kant in njegovi somišljeniki.
Ni bilo filozofa, ki bi se imel za takšnega, niti misleca, ki bi podvomil vanjo, čeprav so to samo po sebi razumljivo potrebo z rušenjem klasičnega sveta začeli pogojevati verski, politični, družbeni ali pa zgolj gospodarski vzroki.
Razvoju mehanike na fizični ravni se je pridružil podoben proces na metafizični ravni, zaradi česar se je posameznik začel vse bolj pogrezati v močvirje tega, kar bi lahko imenovali "kult postopkov in metod".
Tako so prvobitno človeško dobroto začeli pogojevati religija, družinsko poreklo, zemljepisni, rasni izvor in številne druge okoliščine, ki bi lahko napolnile cele strani, popisane s predsodki in površinskimi stališči.
Človeštvo se je začelo navduševati nad različnimi modeli in sistemi, bolj nad njihovimi zunanjimi formami kot nad vsebino. Z rušenjem etičnih temeljev je človeštvo začelo posegati po bolj ali manj utopičnih receptih. Na zlo je začelo gledati kot na nekaj stvarnega, nekaj, kar ni več samo pomanjkanje dobrega, temveč otipljiva prisotnost, ki postane razosebljena v nadindividualnem, zato se je človek začel zatekati k "eksorcizmu" v vseh barvah. Bitje je bilo potisnjeno v ozadje in postalo pogojeno s sredstvi, ki naj bi po teoretičnih predpostavkah z razumom ali vero iz nepopolnega ustvarila popolnega človeka.
To je podobno, kakor če bi domnevali, da bomo z določenim načinom zlaganja opek na kup naredili trdno in močno steno iz trdih kamnov, pri čemer naj bi "magija združitve" spremenila naravo posameznega gradnika.
Večstoletni duhovni masifikaciji je sledila moderna proizvodnja po tekočem traku in zasidralo se je prepričanje, da bo z združevanjem posameznih delov nastalo bitje, polno vrlin in dobrote, enako svojim predhodnikom in tistim, ki mu bodo sledila. Poleg tega marsikdo meni, da evolucija oblik temelji na načelu poskusov in napak. Večja pomembnost se pripisuje masi kot Človeku, kakor da bi bil ta zgolj izum sistemov, in ki naj bi mu lasten sistem dal pravico do preživetja na podlagi prilagoditve in izgube vseh svojih značilnosti ... če so te sploh bile sprejete kot takšne.
Proizvodi s tekočega traku so bili označeni glede na to, od kod izvirajo, oz. glede na sistem, ki jih je ustvaril.
"Kristjani so dobri, pogani slabi."
"Plemiči imajo modro kri, drugi so 'kmetje'."
"Ljudstvo je dobro, kralji so slabi. Naj živi giljotina!"
"Delavec je dober, tovarnar je slab."
"Vojak je pomembnejši od poljedelca. " ali obratno.
"Izbrano ljudstvo, Božje ljudstvo."
Zdi se, kakor da "dobri" za svoj obstoj potrebujejo "slabe".
Zaradi tega skupnega kolektivnega imenovalca govorimo o kristjanih, judih, muslimanih, ateistih, belcih, črncih, bogatih, revnih, izobraženih in neizobraženih. To je rasizem v vseh svojih barvah.
Pri tej masifikacijski težnji po kolektivni odrešitvi pa tudi kolektivnem uničenju tistih, ki ne bodo tako ali drugače odrešeni, ki niso del ene ali druge skupine oz. strani, so vsi upi položeni v sisteme, verovanja, rase in prepričanja. Človek kot posameznik postane nepomemben. Zato postane nepredstavljivo, da nekdo ni vključen v kakšno stranko in se ne bori za njo, ali ločino, ki je trenutno v modi.
Toda dejanski propad komunizma, fašizma, nacizma in kapitalizma skupaj s svojimi političnimi, družbenimi in gospodarskimi značilnostmi je v ljudeh zasejal dvom o učinkovitosti sistemov. Čeprav skoraj vsa ljudstva na svetu zahtevajo demokracijo, pri čemer so morda v ozadju središča moči, in pravico do volitev, takrat, ko bi se morali napotiti do volilnih skrinjic, polovica tega ne stori, tam, kjer je glasovanje obvezno, pa marsikdo pusti prazen listek ali bojkotira liste, ki jih je ustvaril sistem.
Z izjemo nekaterih oblik islama se pri religijah dogaja isto. Čeprav se glede na popis prebivalstva zdi, da je na primer Italija katoliška, so cerkve v resnici polne radovednih turistov, samostani prazni in spremenjeni v srečevališča za namene, ki niso verskega značaja, sam papež pa je predmet šal na račun nacionalne pripadnosti ali načina oblačenja. Očitno je to, kar je tradicionalno veljalo za sveto, danes zelo oddaljeno od tega.
Rešitev tega problema izhaja iz preprostega pojmovanja, da to, kar je zares pomembno, niso sistemi, temveč ljudje, ki so del njih. In da je najpomembnejši njihov moralni značaj.
Ni pomembno, ali državo vodijo "desni" ali "levi", ali je njen sistem predsedniški ali monarhičen. Šteje le to, ali so ljudje oz. človek, ki vladajo državi, dobri, častni, pravični, pogumni in pošteni.
Tudi najslabši sistem ljudstvu prinese srečo, izobilje, blaginjo in mir, če ga sestavljajo dobri ljudje. Tudi najboljši sistem je mučenje za ljudi, če jim vladajo tisti brez morale.
Mit o kolektivni odrešitvi prek sistemov je dokazal svojo pomanjkljivost. Čas je pokazal, da najbolj urejen in najnaravnejši sistem hitro propade, če ga ne podpirajo moški in ženske, ki so častni in moralni, z eno besedo: DOBRI.
Ne potrebujemo zmage teh ali drugačnih političnih strank ali ločin, niti verskih in družbenih. To, kar potrebujemo, so dobri ljudje, in potrebujemo to, da ti dobri ljudje kot taki prevzamejo največje odgovornosti na vseh področjih. Če bi bilo tako, bi jih ti sprejeli – ne zaradi častihlepja, temveč zaradi velikodušnosti in solidarnosti.
Če se vrnemo k Platonu – dober čevljar mora izdelovati čevlje za vse, dober krojač oblačila za vse itd. Tisti, ki vlada samemu sebi, ki vlada svojim strastem in zna urediti svoje ideje z močjo volje, je najprimernejši, da vsem pripadnikom skupnosti posveti to, kar je v njem najboljšega.
Če podpremo dobre ljudi in jim damo potrebna kulturna sredstva, ti lahko prevzamejo nase katero koli obliko vladavine, kajti vsaka oblika vladavine bo v njihovih rokah učinkovita.
Če je na čelu katere koli religije dober človek, bo v vernikih prebudil prisotnost Boga, ker bodo v njem videli njegov odraz in možnost, da ta resnično obstaja.
Če se dober človek posveti umetnosti, znanosti ali čemur koli drugemu, bo to osvetlil s svojo dobroto, ne glede na pot, ki jo ubere, kajti zaradi svoje dobrote bo vedno izbral najboljšo.
Treba se je zavedati, da za prenehanje rasizma, pregonov, nezakonitega bogatenja, genocidov ne zadostuje samo prehod iz XX. v XXI. stoletje; spremeniti se je treba od znotraj, zato da bi kontaminirana mašinerija sistema prepustila mesto dobrim ljudem.
Treba jih je odkriti, izpostaviti, jim pomagati.
Ni večjega sovražnika za človeka od drugega človeka, če je ta slab, niti večjega prijatelja in pomočnika od drugega človeka, če je ta dober.
prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole, www.akropola.org
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
