Včasih verjamemo, da bomo močnejši, če svoje potrebe zadržimo zase. A resnica je, da tisto, česar ne izrečemo, v telesu išče svoj glas.
Ko telo govori namesto nas
Vsak človek nosi v sebi potrebe – po ljubezni, varnosti, priznanju, bližini, svobodi, počitku. Če jih ne prepoznamo in ne izrazimo na zdrav način, se začnejo kopičiti kot tihi valovi nezadovoljstva. Morda jih sprva odrinemo z mislimi: »Saj ni tako pomembno.«, »Nimam časa.«, »Ne smem obremenjevati drugih.« A telo si zapomni vse, kar duša presliši.
Neizražene potrebe ne izginejo. Preoblikujejo se v simptome – glavobole, napetosti v mišicah, bolečine v trebuhu, nespečnost, kronično utrujenost. To je jezik telesa, ki kriči, kadar ga mi ne znamo poslušati. Psihosomatski simptomi niso naključje, temveč sporočila: »Nekaj v tvojem življenju potrebuje pozornost in spremembo.«
Telo je naš najzvestejši zaveznik. Ne obsoja, ne kritizira, le vztrajno kaže, kje zanemarjamo sebe. Ko ga slišimo, ko prisluhnemo njegovim signalom, se odpre možnost za ozdravitev. To pa pomeni, da si dovolimo začutiti in povedati: »Potrebujem počitek.«, »Potrebujem, da me slišiš.«, »Potrebujem več prostora zase.«
Resnična moč ni v tem, da potlačimo svoje potrebe, ampak da jih znamo ubesediti. S tem damo sebi dovoljenje za življenje, ki nas podpira, in telesu prostor, da se umiri. Ko se naučimo govoriti svojo resnico, se tudi simptomi lahko umaknejo – ker niso več potrebni.
Ko svoje potrebe priznamo, postanemo tudi bolj sočutni do drugih. Lažje razumemo, da so tudi drugi v stiku s svojimi mejami, bolečinami in hrepenenji. Iz komunikacije, ki temelji na iskrenosti in ranljivosti, se lahko rodijo bolj avtentični in globoki odnosi.
Vsak simptom je priložnost, da prisluhnemo sebi. Namesto da bi telo zgolj utišali s tabletami ali ga ignorirali, ga lahko vzamemo kot učitelja, ki nas uči bolj zavestnega življenja. Ko sprejmemo, da nas telo nikoli ne izdaja, ampak vedno poskuša zaščititi, se začne proces resničnega zdravljenja – takrat, ko postanemo celota: telo, um in duša.
