Poučna zgodba o tem, kaj počnemo, ko govorimo in počnemo stvari v jeznem stanju.
Dečku, ki je bil zelo razdražljive narave, je oče dal vrečko žebljev in mu velel, naj vsakič, ko izgubi živce in nadzor nad samim seboj in v jeznem afektu žali, zabije en žebelj v ograjo.
Prvi dan je fant zabil okoli trideset žebljev v ograjo. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil nadzorovati svojo jezo in zmanjšal število žebljev v ograji. Ugotovil je, da je lažje nadzorovati živce, kot pa s kladivom zabijati žeblje v ograjo. In tako je prišel dan, ko ni niti enkrat pobesnel. Povedal je to očetu, ki mu je svetoval, naj vsak dan, ko mu uspe nazdirati svoje vedenje, iz ograje potegne po en žebelj. Dnevi so minevali in nekega dne je fant odstranil vse žeblje iz ograje.
Oče je prijel svojega sina za roko in ga je peljal do ograje. Potem je rekel: “Dragi moj sin, zelo dobro si se odrezal in zares sem ponosen nate. Ampak poglej vse te luknje v ograji. Ograja nikoli več ne bo ista. Kadar v jezi ali besu izrečeš stvari, ki jih sicer ne bi. Te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Človeka lahko zabadaš z nožem in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane prav tako bolijo kot fizične... Izbiraj besede previdno, kajti besede imajo večjo moč kot atomske bombe.” -Pearl Strachan
- Preberite še: Hvala vsem, ki so me prizadeli
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj