Notranje prepričanje, da je naša sreča pogojena s srečo naše matere

Povezava med čustvenimi ranami, ki izvirajo iz odnosa z materjo, ter notranjim saboterjem je precej kompleksna. Po svojih najboljših močeh se bom potrudila, da to tematiko v zadostni meri osvetlim.

Ta vzorec ima svoje korenine v najzgodnejšem obdobju našega razvoja in prav v tem tiči razlog, da je tako trdovraten. Otroci so biološko naravnani k temu, da za vsako ceno iščejo potrditev s strani svoje matere, saj jim to zagotavlja preživetje.

Čeprav smo sedaj že odrasli, nas ta nezavedni vzorec lahko še vedno obvladuje. Še vedno lahko v svoji podzavesti gojimo prepričanje, da je naša sreča pogojena s srečo naše matere. Lahko opazujemo, kako je naša mati nesrečna in obenem čutimo krivdo ob naših lastnih uspehih. To je še posebej značilno za hčere, ki so morale v otroštvu v odnosu do lastne matere prevzemati vlogo nadomestnega starša ter preko te vloge zadovoljevati potrebe materinega ranjenega notranjega otroka.

Notranjega saboterja smo v otroštvu razvili kot mehanizma preživetja, katerega funkcija je bila v tem, da nas obvaruje pred izkušnjo zapuščenosti in zavrnitve s strani lastne matere.

Nezavedno nas lahko obvladuje prepričanje: »Ne morem biti resnično srečna ali uspešna, če je moja mati osamljena, žalostna, zagrenjena, ljubosumna itd.«

To je stališče naše notranje deklice, ki še vedno verjame, da je njeno preživetje odvisno od blagostanja njene matere.

Ena najpogostejših izjav, ki sem jih slišala s strani žensk je: »Moja mama je videti bolj srečna, ko se v mojem življenju pojavljajo težave in preizkušnje. Ko pa se začnejo stvari v mojem življenju obračati na bolje, postane v odnosu do mene hladna, kritična in distancirana.« Precej pogosto od svojih strank slišim tudi naslednjo trditev: »Na neki ravni me spremlja občutek, da me moja mati želi uničiti.«

Običajno so te stvari zelo nezavedne in nenamerne, kar pomeni, da se matere sporočil, ki jih dajejo svojim hčeram, same sploh ne zavedajo. Žal pa obstajajo tudi matere, ki na lastne hčere namerno prelagajo odgovornost za lastno srečo in zadovoljstvo.

Najbrž je razlog za to v dojemanju sebe kot nekoga, ki je v življenju vselej za nekaj prikrajšan, kar je značilno zlasti za ženske v patriarhalno usmerjenih kulturah; ženske imajo občutek, da jim drugi nekaj dolgujejo in da imajo do tega vso pravico. Pri tem naj bi bilo povračilo, ki ga nezavedno pričakujejo v zameno, v sorazmerju s tem v kolikšni meri so se za to, da bi bile znotraj te kulture sprejete in ljubljene, same žrtvovale in se posledično odrezale od »neustreznih« delov sebe.

V patriarhalnih kulturah sta moč in avtoriteta starša pogosto neizpodbitna, kar lahko vodi tudi v zlorabo, kjer se argument moči uporablja zavoljo moči same. Če mati ne ozavesti lastnih ran oziroma se noče neposredno soočiti s tem, da je njen otrok samo sprožilec za aktivacijo njene lastne neozaveščene bolečine in ne njen izvor, lahko nezavedno v takšni ali drugačni obliki trpinči svojo lastno hčer - vse iz potrebe, da bi sama sebe odrešila bolečine, ki jo nenehno poriva v svoj nezavedni del.

(Težava ni v sprožilcu kot takem; povsem normalno je, da vam otroci v določenih momentih »pritiskajo na gumbe«. Problem se pojavi, ko se s tem, kar nas zaboli, ne soočimo zavestno in neposredno ter kot matere svoje lastne rane projiciramo na otroka.)

Da bi lahko bolje predstavila ta mehanizem, bom izpostavila skrajen primer patriarhalne matere, ki ni ozavestila svojih lastnih čustvenih ran. Svoji hčeri lahko nezavedno predaja naslednja sporočila: »Ob tem, da ostajaš nemočna in neopazna, se sama počutim bolj varno. S tem me ščitiš pred mojo lastno bolečino. Prosim, ne bodi izpolnjena in celovita – to me bo opominjalo čemu sem sama morala odpovedati zavoljo tebe. Prosim, ne zapusti me v moji bolečini. Čisto sama bom ostala. Bodi dobra hči in prevzemi breme moje bolečine.«

Še več primerov neubesedenih sporočil, ki jih matere predajajo svojim hčeram v patriarhalnem okolju (izvirajo iz občutkov nemoči in prepričanja, da same nimajo nadzora nad lastnim življenjem):

- »S tem, ko si izpolnjena, celovita, avtentična osebnost, mi izkazuješ nehvaležnost.«

- »Svoje spoštovanje mi izkazuješ tako, da tudi sama trpiš, saj vidiš, koliko sem sama morala pretrpeti, da sem ti dala življenje.«

- »Tvoja mati sem in zaslužim si, da me spoštuješ, ne glede na moje kritike in zlorabe.«

- »S tem, ko uresničuješ svoje cilje, mi daješ občutek, da je z mano nekaj narobe.«

Kar se zgodi je to, da razvijemo asociacijo, da ostajamo majhne in neopazne (s tem nikogar ne ogrožamo!) samo zato, da bi bile ljubljene s strani naših mater. V tej situaciji tako svojo lastno notranjo moč predajamo materi in sicer v zameno za njeno ljubezen. Lahko začutimo njeno krhkost, njeno šibkost, neozaveščeno bolečino ter se iz sočutja zavežemo k temu, da ostajamo neizpolnjene, saj ji ne želimo povzročati še več bolečine.

Naša notranja deklica namreč še vedno čuti, da je prav ona vzrok za materino bolečino, čeprav le-ta ni bila nikoli zares povezana z nami. O čustvenih ranah odnosa z materjo sem govorila z več sto ženskami iz vseh koncev sveta in z neizmerno žalostjo prišla do spoznanja, da so matere, ki svoje hčere doživljajo kot grožnjo, zmožne najrazličnejših oblik čustvene zlorabe. Ne gre za ljubezen, temveč za moč in nadzor. Zaradi tega, ker je ta tematika še vedno močno tabuizirana, se večina žensk s tovrstnimi izkušanjami počuti zelo osamljeno.

Za mnogo žensk je ena najtežjih stvari ta, da svoji materi dovolijo iti skozi njene lastne boleče življenjske lekcije in lasten proces zdravljenja. Gre za to, da se osvobodimo potrebe po tem, da zavoljo materinega odobravanja in potrditve kažemo svoj lažni jaz ter namesto tega vpričo nje stojimo v svoji avtentičnosti, kljub temu, da mati ob tem izraža svoje nestrinjanje. Obenem vključuje tudi to, da svoji materi dovolimo izražati njeno nezadovoljstvo nad našo lastno resnico ter obenem ne dovolimo, da nas to zmede in preusmeri oziroma nas povleče v konflikt z njo.

Če svoji materi dopuščaš, da gre sama skozi svoje lekcije in preizkušnje ter ne skušaš na vsak način reševati njenih težav namesto nje, ne pomeni, da si »slaba hči«.

V najboljšem primeru bo takšno dopuščanje, da se mati sama spopade s svojimi bolečimi lekcijami in težavami v njej spodbudilo proces žalovanja, ki je nujen pogoj za resnično zdravljenje, vendar le pod pogojem, da je mati odprta in pripravljena stopiti na pot svojega osebnega razvoja. Žal je tako, da nekatere matere morda ne bodo nikoli pripravljene na trdo delo, ki ga zahteva zdravljenje lastnih čustvenih ran te rbodo odgovornost za svojo bolečino raje še naprej prelagale na svoje hčere.

Kadar kot hčere izražamo svojo lastno sebstvo, individualnost, pristnost in notranjo moč ter smo ob tem s strani matere deležne nastrojenih in sovražnih odzivov, se razlog po vsej verjetnosti skriva v tem, da je naše avtentično izražanje sebe aktiviralo njene lastne rane; sama se je namreč odrezala od mnogih delov sebe, kar ji preprečuje, da bi bila pristna in celovita v tem kar je.

Vaša mati lahko vaš resnični, vitalni, avtentični jaz doživlja kot boleče zrcalo, ki jo nenehno opominja na to v kolikšni meri je morala samo sebe izdati samo zato, da je kot deklica lahko preživela v svoji družini ter patriarhalni družbi kot taki. Vse to lahko v materi sproži globoko žalost zaradi izgube sebe. Če ni zmožna ali pripravljena v polnosti začutiti svojo žalost in jo čustveno predelati, se lahko odzove z jezo, manipulacijo, tekmovalnostjo, ljubosumjem ali odmikom.

Z ničemer kar storite VI, ne boste vaše matere odrešili njenih lastnih občutkov prikrajšanosti.

Njena bolečina ne bo izginila, če boste same ostajale neizpolnjene in nesrečne. To, da pazite, da je z ničemer ne vznemirjate, vam sicer na kratki rok lahko prinese »mir v hiši«, vendar pa se na ta način dolgoročno odrekate svoji lastni življenjski energiji na račun čustvenih ran, ki obvladujejo vaš odnos z materjo. To je oblika odrekanja lastni notranji moči. Vaši materi ne dolgujete ničesar. Vaša lastna nesreča in nezadovoljstvo ne moreta kompenzirati njenih nezaceljenih ran in notranjih konfliktov. Edina, ki lahko naredi potrebne korake v smeri spremembe, je ona sama.

Ko v odnosu do svoje matere prevzemamo vlogo čustvenega skrbnika - osebe, ki zadovoljuje čustvene potrebe drugega na račun zanemarjanja svojih lastnih (kar se kaže tudi tako, da sami sebe nenehno sabotiramo in omejujemo) - dejansko z vzdrževanjem materinih iluzornih predstav in prepričanj blokiramo njen proces zdravljenja. Obenem pa zaviramo naraven tok lastnega življenja, saj v nedogled zaman čakamo na sprejemanje in potrditev s strani svoje matere.

Najboljše, kar lahko storimo zase IN za svojo mater je to, da s samozaupanjem in brez obrambne drže odločno stojimo za tem, kar smo – z zavedanjem lastne vrednosti ter v vsej svoji avtentičnosti – tudi kadar naletimo na njeno neodobravanje.

Tovrstne čustvene reakcije imenujem »materini izbruhi«, saj gre v resnici za to, da materin ranjeni notranji otrok projicira svojo bolečino navzven na hči (ali sina) ter na ta način reagira na situacijo, ko hči ne pristaja na njen tihi diktat prilagajanja materinim pričakovanjem in potrebam (dokler se prilagaja, je namreč ne ogroža – ne pritiska na njene nezaceljene čustvene rane).

Materin izbruh lahko pričakujemo zlasti v primerih, ko je hči v odnosu do matere večji del svojega življenja nastopala v vlogi poslušne, podrejene »vzorne hčerke«, vendar se je sedaj odločila spremeniti dinamiko tega odnosa tako, da vpričo matere vse bolj izraža svoj avtentični, resnični jaz. To se lahko kaže tako, da v tem odnosu jasno postavlja osebne meje, izraža svojo resnico, omejuje stike teriz svojega avtentičnega jedra sprejema odločitve, ki pa niso nujno v skladu s prepričanji matere.

V trenutku čustvenega izbruha vas vaša mati NE vidi kot to, kar v resnici ste (njena hči), temveč vas lahko dojema kot svojo lastno mater, ki jo je nekoč zavrnila. Zaradi tega imate lahko v sebi globok občutek, da vas želi uničiti – to je potlačena energija jeznega otroka, ki je prav tako del vaše matere in katerega znotraj sebe še ni povsem integrirala ter pozdravila. (Razumevanje tega procesa vam lahko pomaga pri tem, da njeno vedenje ne jemljete več osebno. V bistvu sploh ne gre za vas.)

»Materini izbruhi« lahko zajemajo tako trenutno vznemirjenost kot tudi bolj ekstremne odzive, ki vključujejo izbruhe besa, odmik iz ljubosumja, »kuhanje mule«, verbalne žalitve oziroma neprestano opominjanje na pretekle napake z namenom vzbujanja krivde in sramu; vse z namenom, da še naprej ostajate v vlogi njenega čustvenega skrbnika.

Intenziteta in trajanje tovrstnih izbruhov sta seveda odvisni od globine materinih čustvenih ran, ki pa dejansko izvirajo iz odnosa z njeno lastno materjo.

Nihče si ne želi biti priča takim situacijam, saj so lahko izredno boleče in naporne. Razumljivo je, da jih želimo ignorirati ali jih preprečiti za vsako ceno. In vaš notranji otrok je ob tovrstnih izkušnjah zelo prestrašen. Bistveno je, da v takih trenutkih svojemu notranjemu otroku nudite podporo ter mu pomagate priti do spoznanja, da kljub temu, da se TAKRAT ko ste bili še otrok niste počutili varno (zavrnitev s strani matere otrok doživlja kot smrtno grožnjo), ste SEDAJ odrasla oseba, ki je svojemu notranjemu otroku sposobna nuditi podporo v takšnih situacijah.

To je tisto, kar izniči »urok« notranjega saboterja in je eden izmed ključnih korakov na poti zdravljenja čustvenih ran odnosa z materjo. (Pomembno je, da smo na ta korak pripravljeni in da imamo tudi dovolj zunanje podpore. Lahko se zgodi, da potrebujete nekoliko več časa, da pridete do te točke.)

Dejstvo je, da boste tovrstne izbruhe PREŽIVELI in se jih osvobodili na načine, ki presegajo vašo domišljijo. Obenem pa morate biti na čustveni ravni pripravljeni, da se soočite s posledicami in imeti potrebno podporo. Način, kako se boste odzvali na materine izbruhe, je pri vsakem posamezniku nekoliko specifičen, saj je odvisen od edinstvene dinamike odnosa med vami in vašo materjo. Izziv se skriva v tem, da si ne dovolite, da vas povleče v dramo žrtve, agresorja ali rešitelja, temveč, da ostajate zvesti sami sebi in svoji resnici. To lahko pomeni, da bodisi spregovorite bodisi molčite.

Premislek o tem, kakšen bi bil v dani situaciji najbolj primeren odziv (tak, ki vam bo povrnil vašo osebno notranjo moč), je že sam po sebi pomemben spoznavni proces.

Priporočam vam, da o tem poglobljeno razmislite, še preden se lotite kakršnih koli konkretnih korakov k spremembi vzorcev delovanja v odnosu do svoje matere. Najpomembnejše je, da že preden se poskusite soočiti s svojo materjo, začutite zadostno mero podpore tako znotraj sebe kot s strani vaše okolice.

Vzorec delovanja, ki ga nezavedno poganja notranji saboter, lahko premagamo, ko enkrat za vselej spoznamo, da smo sposobni preživeti tudi materino zavrnitev. Kljub temu, da se vašemu razmišljujočemu odraslemu umu to zdi nekaj povsem samoumevnega, je za vašega notranjega otroka (katerega doživljanje je pogojeno s primitivnim čustvenim delom možganov - t.i. limbični možgani), zavrnitev s strani matere še vedno ogrožajoča in strah vzbujajoča izkušnja.

V tem se skriva razlog, da se kljub našemu osebnemu napredku dogaja, da pridemo do točke, ko pri sebi naletimo na neke vrste nevidni zid; ne da bi se tega povsem zavedali se globoko v sebi počutimo ogroženi in se znova zatečemo k starim vzorcem krivde, čustvenega oskrbovanja, ugajanja drugim na račun lastnih potreb, nenehnemu opravičevanju ter k odvisnosti od zunanje potrditve. Kljub temu, da občutki majhnosti in zakrčenosti za nas v sedanjem trenutku zagotovo niso prijetni, pa se naš notranji otrok ob vsem tem počuti VARNO.

Da bi uspešno presegli svojega notranjega saboterja, moramo spremeniti naslednjo enačbo:

Biti avtentičen = zavrnitev, biti zapuščen (Izguba Matere)

ter namesto te postaviti drugačno:

Biti avtentičen = biti na varnem, biti ljubljen in negovan (s strani notranje matere)

To storimo tako, da postavimo jasno ločnico med preteklostjo in sedanjostjo. V preteklosti je bilo naše preživetje odvisno od sprejemanja in potrditve s strani matere. Vendar pa ste se sedaj kot odrasla oseba sposobni soočiti in preživeti tudi njeno nestrinjanje v obliki čustvenih izbruhov (mati se vznemirja, ko ne želite več podpirati njenih iluzoričnih prepričanj).

Gre za enega najbolj ključnih korakov na poti zdravljenja čustvenih ran odnosa z materjo in našega notranjega saboterja, s katerim si povrnemo izgubljeno notranjo moč. S tem ustvarimo zdravo čustveno distanco med materjo in hčerko, ki je nujen pogoj za to, da se lahko obe še naprej razvijata kot posameznika ter obenem ohranjata avtentično, izpolnjujočo in srčno medsebojno povezavo. Zdravljenje čustvenih ran odnosa mati-hči je dejansko zdravljenje ženskega »telesa bolečine«.

Za to, da bi se resnično zavedali lastne vrednosti in živeli v skladu s svojimi potenciali, moramo biti pripravljeni soočiti se s tem, da se drugi z nami morda ne bodo strinjali, da nas bodo obsojali, da nas bodo napačno razumeli in včasih tudi povsem spregledali – obenem pa ob vsem tem globoko v sebi čutiti, da smo varni, ljubljeni in dragoceni.

Ustvarjanje tega občutka notranje varnosti je bistvenega pomena za to, da si lahko utiramo nove poti s pomočjo lastne inovativnosti, dušne ustvarjalnosti in izvirnosti. Znotraj vas počiva nešteto darov, ki čakajo, da jih odkrijete in se skozi njih izrazite. S tem, ko razorožimo in presežemo mehanizem notranjega saboterja, lahko svobodno dostopamo do vsega kar nosimo v sebi ter to tudi v polnosti zaživimo.

Ta članek povzema delo ameriške predavateljice, psihologinje in mentorice za osebno rast Bethany Webster 

• Preberite še: Krivda, hvaležnost in osvobajanje od čustvenih ran odnosa z materjo

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj