Neprijetne stvari se nam dogajajo vsak dan. Način reagiranja nanje pa pokaže naš pravi karakter.
V življenju se mi je zgodilo že vrsto neprijetnih reči, toda zaradi pravila 72-ih ur, sem bila zmožna prebroditi te trenutke na konstruktivni, odrasli način. Prvič, ko sem slišala za »pravilo 72-ih ur«, je bilo v srednji šoli. Razložila mi ga je moja mami.
Pila sem vodo iz pipe in zaradi nepazljivosti zmočila hlače. Mami mi je namesto suhih hlač pustila mokre in vztrajala, da jih nosim še naprej. To je seveda povzročilo posmeh.
Ko sem prispela domov, me je mami posadila za mizo in mi povedla vse, o tem pravilu. Pojavi se tedaj, ko se nam pripeti ali nam kdo drugi stori kaj slabega ali neprijetnega. Kaj storiti je, da na pripetljaj ali situacijo ne odreagiramo čustveno in dovolimo, da minejo trije dnevi (72 ur), da se zadeva poleže.
Njena razlaga je bila sledeča: "Prvi dan boš čutila posledice še na močni ravni, tudi zaspala boš z mislijo na to situacijo. Naslednji dan se bo vročica polegla oz. bo manjša kot prvi dan. Do tretjega dne bo že nekdo drug naredil ali rekel nekaj enako neprijetnega ali celo bolj in tvoja »nesreča« bo pozabljena."
Kljub temu, da sem bila še vedno jezna na mamo, sem jo vseeno poslušala in upoštevala nasvet do potankosti. To pravilo me je rešilo marsikatere neprijetne situacije, ki bi se zlahka obrnila drugače. Prav tako me je obvarovalo pred posledicami, če bi se na primer hotela maščevati ali na kakšen drug način poravnati posmeh. Zaradi njega nisem bila zato nikoli suspendirana ali vpletena v fizični obračun.
Se pa je zgodilo enkrat v srednji šoli, ko sem pravilo skoraj prekršila. To je bil tudi trenutek, ko sem spoznala njegovo resnično moč. S prijateljem sva se igrala »boksanje« in po nesreči sem ga porinila na tla. To je seveda pritegnilo pozornost množice in prijatelj je bil prisiljen rešiti svoj ugled s tem, da me je udaril nazaj. Seveda bi bila normalna reakcija, da se ga udari nazaj, toda to ni bila moja pot. Vsi prisotni so pričakovali mojo reakcijo, da ga udarim, a pri sebi sem si dejala: »Kaj bom sedaj storila?«. Udarec je bil močan, toda po čudnem naključju nisem krvavela. Vse, kar sem storila je, da nisem storila ničesar in odkorakala stran. Lahko bi ga udarila nazaj, toda pravilo 72-ih ur me je zadržalo.
V trenutku odhajanja iz prizorišča, sem spoznala mogočnost pravila in maminih besed. Popolnoma sem zaupala pravilu in njegovi moči, kljub nevednosti izida. Nekaj dni kasneje je ta prijatelj prišel do mene in se mi opravičil. Bila sem presenečena, saj kaj takega nisem pričakovala. Dejala sem mu, da naj ne skrbi in da bova ostala še naprej v dobrih prijateljskih odnosih.
Pravilo 72-ih ur mi je tako pomagalo obdržati mnogo medsebojnih odnosov v življenju, saj sem z njegovo pomočjo obdržala svojo zbranost in mirnost v vsaki situaciji.
Pravilo me je naučilo, kako biti mirnejši in bolj sproščen, kjerkoli se pojaviš. Zahvala gre moji mami. Brez njenega nasveta bi bila sedaj popolnoma druga oseba.
consciousreminder.com
- Poglejte si še: Kdaj ne smemo širiti govoric?