V naših globinah se skrivajo bolečine, travme, vzorci in navade. Vsak nosi svojo globino v sebi. To je tista naša polovica, tista senčna plat, ki je ne osvetljujemo, dokler se ne podamo na pot k sebi. Pred tem jo nadomeščamo z zunanjimi dejavniki ali z drugimi osebami.
Ljubezenski odnos enačimo z navezanostjo in v zvezi z drugo osebo ostajamo, ker nas je strah osamljenosti. Pravzaprav si ne želimo biti sami s seboj v zvezi. Zato smo se tudi zatekli k nekomu drugemu. Prosti čas polnimo z dogodki, ukvarjamo se z drugimi ljudmi, posegamo po hrani in pijači, mučimo fizično telo tako ali drugače, omamljamo um in dušimo čustva. Počnemo skratka vse, kar čutimo, da lahko dopolni našo sončno plat in nas naredi cele. A ker je seveda to kratkotrajno, hodimo po svetu lačni in žejni v večnem iskanju nekoga ali nečesa, ki bi nas dopolnil in osrečil. Globoko v sebi si zatiskamo oči pred svojo senčno platjo in smo prepričani, da dokler nam ni treba zahajati tja, je vse v redu. Ali pa smo celo prepričani, da je nimamo. In ko pride do emocionalnega trka med dvema polovičkama, se nimamo več koga ali česa oprijeti. Tako nastane pravo razdejanje z globokimi razpokami in ruševinami. Običajno se zakrpa bolj na površni in nadaljuje pot. Včasih skupaj ali pa celo vsak zase.
Dokler se ne podamo na pot k sebi, nas je naše senčne plati na smrt strah. Dejansko se počutimo, da bomo ob srečanju z njo, umrli. Pa saj dejansko je res, ampak brez panike, umrla bo naša osebnost, ki je bila pridelana pod vplivom zunanjih dejavnikov, največ družine in neposredne družbe in ne v skladu z našo dušo. To je ena tistih malih smrti, ki je potrebna, da se ponovno rodimo. Tokrat celi in povezani s svojim bistvom. Naša frekvenca je višja, pričnejo nas veseliti druge stvari, srečujemo druge ljudi, ostajamo v svojem centru in nimamo potrebe po dokazovanju. Sami sebi smo zadostni. Smo kot nekakšna samooskrba.
Zakaj potemtakem sploh potrebujemo drugo osebo?
Da se povežeta jin in jang, da vsak v svojem bistvu, povezana s svojim centrom skleneta krog. Da se ženska lahko brezskrbno predaja svojim emocijam, saj jo moški stabilno varuje. Da ženska lahko na svoji poti ustvarja in navdihuje, medtem ko moški zasleduje cilj in uresničuje poslanstvo. Da eden drugemu nastavljata ogledalo v pozitivnem smislu. Da eden v drugem občudujeta in vidita tudi sebe. Oziroma vidita vse tisto, kar nas dopolnjuje, ampak ne iz pomanjkanja, temveč iz ujemanja.
Če polovički posegata po sladkorčkih, se v celoti zavedata dela na sebi in dela v zvezi. Sprejemata odgovornost za svoje globine. Za vse tisto, kar prinašata v zvezo. Vso preteklost, nezaceljene rane, svoje odnose z drugimi ljudmi, otroštvo, starše, bivše partnerje, prepričanja, blokade in še mnogo tega. Zato, ko pride do emocionalnega trka, do katerega v intimnem odnosu seveda pride, saj smo ljudje in ne roboti, torej ne moremo vsega predvideti, predelati in osvojiti na zalogo, se dve celoti, dve samo-uresničeni osebi, zadeve lotita drugače.
Najprej globoko vdihneta in se iz kipeče glave preselita v telo. Tam najprej preverita odprtost svojega srca. In potem z odprtim srcem obrnjena drug proti drugemu samo dihata. Najprej uglasita dihanje in eden drugega gledata s srcem. Ne gradita oklepov, ne bežita stran in ne loputata z vrati. Ne zapirata se v svoj svet in ne kaznujeta eden drugega s tišino. Ampak se dajeta eden drugemu v tišini, z dihom in ob utripu srca.
Ta čas je potreben, da vsak sam pri sebi preveri, kaj starega je bilo sproženo. Kaj nezaceljenega ponovno ranjeno. Katero bolečinsko jedro ponovno predramljeno.
Kaj v tem odnosu je MOJE, kaj TVOJE in kaj zares NAJINO?
In potem nastopi čas za čisto, iskreno in odkrito komunikacijo.
Dragi Moški, običajno nas zaboli in se naš emocionalni svet sesuje, ko imamo občutek, da ste pozabili na nas. Da se nas ne zavedate dovolj. Da nas jemljete za samoumevne. Nikoli ni čisto zares tisti zadnji košček toasta ali pa nogavice na tleh (čeprav bi se o teh dalo razpravljati ), ampak to, da niste pomislili na nas ali na naše delo.
In ko rečemo nas, mislimo na naše srce. To vam mogoče na prvi pogled deluje zahtevno, a poglejte z druge strani. Želimo si, da imate naše srce. A ni navsezadnje to vse, kar si tudi vi sami želite? Zakaj bi se sicer toliko trudili, da ga osvojite?
Drage Ženske, zavedajmo se, da moški običajno potrebujejo veliko več svobode, kot so pripravljeni priznati. Na njih je, da to skomunicirajo z nami, na nas pa, da to sprejmemo. Kaj pa varnost? A ne bi čutile olajšanja, če bi spoštljivo povedale, da se ne počutimo varne, ko naju oba premetava in da nam ta poseben občutek varnosti lahko da samo moški v svoji jang energiji. Da lahko zares spustimo svoj jin na plano samo takrat, ko ob nas stoji stabilni jang.
Morje in gora se srečata globoko pod gladino. Tam se pravo duhovno partnerstvo začne. Tesno povezana temo iz svojih globin spreminjata v svetlobo do lesketa na gladini in jasnega pogleda proti horizontu. Dan za dnem. Ves čas. Tako kot se v krogu vrtita jin in jang. In čeprav se na začetku sproščeno razgledujemo na soncu, sprejmimo drug drugega kot celoto, čeprav jo bomo šele spoznali.
Z Ljubeznijo, Irena
- Preberite si še Irenin zapis: Vidim Te, slišim Te, čutim Te, dragi Moški.