Večkrat opažam, da nas ženske pred prazniki popade neke vrste perfekcionistična sla, kot da si moramo dokazati, kaj vse zmoremo.
Ta vročica ne prihaja iz srca, kajti srce išče ljubezen in olajšanje in ve, da tega ne dajejo pospravljeno stanovanje in pekovske mojstrovine. Tisto je kvečjemu za zraven, če nam ostaja časa. Gospodinjski cunami prihaja iz notranjega pritiska: v nas vstaja zadirčna avtoriteta, ki zahteva dokaze o naši vrednosti.
Tako se oziram in vidim običajno sceno: do danes se nam je zdelo sprejemljivo, da je naša hiša normalno pospravljena oziroma nepospravljena (v njej se pač premikamo živi ljudje). Kar naenkrat pa se nam v glavi stemni: bliža se praznik! In naš pogled se spremeni.
Nenadoma vidimo, da je VSE NAROBE. Hiša postane bojno polje in vse nas izziva, ker ni, kot bi moralo biti. Nekatere kljub utrujenosti vlačijo na dan žimnice, zračijo posteljnino, stepajo in čistijo kot zmešane... kadar ne zahtevajo, da to počne cela družina.
Seveda je nujno tudi, da mesimo in pečemo na vse konce in kraje, da bo naša miza za razstavo. Nič nas ne ustavi. Potem pogledamo skozi okno z novimi očmi in se zgrozimo: tudi zunaj je VSE NAROBE: vrt je nenadoma grozen, vhod ali garaža ali stopnice, vse je v obupnem stanju, takoj je treba vse spraviti v red, kaj bodo rekli vsi, ki pridejo na obisk?
Potem se zvečer zrušimo ... a pred tem smo verjetno nadrle otroke ali moža, ki ne razumejo, kaj se usodnega dogaja, da smo se spremenile v furije.
Morda pa tokrat lahko to preprečimo in ostanemo v stiku s svojo dušo. Lahko si priznamo, da si najbolj želimo počitka, miru, nežnih besed, topline, morda sedenja na zeleni travi in branja dobre knjige ... sli strmenja v oblačke na nebu. Kot v tistem času, ko smo še bile otrok, ki zamaknjeno gleda v vse, kar ga presega.
Morda lahko pustimo, da prazniki spolzijo skozi nas kot sveža, bleščeča reka, ki samo daje in ničesar ne jemlje.
Morda so prazniki zato tu, da se objamemo in potolažimo, se nasmehnemo svojim bližnjim in globoko vdihnemo pomladno upanje.
