Izvirna ustvarjalnost, ki ustvarja preprosto življenje, je podrejena lažnemu občutku, da materialne stvari ustvarjajo srečo.
Prebujeni opazovalec, ki ima izvor v zavesti, je vir resnične inteligence in ustvarjalnosti, ki delujeta v dobro življenja. V vsakdanjem življenju lahko ta trikotnik s pridom uporabljamo. Pomaga nam sprevideti, da je rešitev problemov sprejemanje življenjskih dejstev, ki potem prinese s seboj tudi uvid, zakaj se nam je neki dogodek ali situacija pripetil. Bolj ko se poglobimo v opazovalca, manj nas dana situacija obremenjuje; spoznamo, da se je zgodila edinole zato, da se poglobimo vase in odkrijemo v sebi mir, ki ga nič in nihče ne more skaliti.
Uporaba trikotnika ustvarjalnosti nam pomaga sprevideti, da moderna potrošniška družba ustvari mnogo stvari in s tem tudi 'problemov', katerih edini namen je, da jih nekdo kupi. Vsak dan nam v reklamah televizijskih programov povedo, kaj potrebujemo za srečno življenje. Izvirna ustvarjalnost, ki ustvarja preprosto življenje, je podrejena lažnemu občutku, da materialne stvari ustvarjajo srečo. Danes 'imeti' pomeni 'biti'. V resnici pa 'biti' pomeni osvoboditev od vsake 'oblike'; sreča sama nima oblike, barve in zgodovine, sreča je zdaj, v tem edinem trenutku, ki obstaja, Eckhart Tolle in Albert Einstein ga imenujeta SEDAJ (NOW).
Opazovalec ima izvor v 'sedaj', ki je zavest, v kateri obstaja materialno vesolje. V trikotniku ustvarjalnosti imamo neposredno doživljanje, ki je zmeraj 'sedaj', inposredno doživljanje, ki pa je v linearnem času kot osnovnem modelu uma, preko katerega doživljamo svet in sebe.
Oglejmo si delovanje trikotnika na konkretnem primeru 'sprave' v Sloveniji. Druga svetovna vojna je bila med leti 1941 in 1945. Domobranci in partizani, ki so se takrat medsebojno pobijali, so večnima vsi umrli. Vendar je to breme 'sprave' v Sloveniji vedno težje, ker ga doživljamo v linearnem času spominov, ki so le v glavi, v realnem svetu jih ni: vojna se je končala pred 70 leti.
Človek, ki se poglobi v sedanji trenutek, je že v spravi s svojimi spomini ali naučenim razmišljanjem o 'spravi' v Sloveniji in tudi razume, da je 'sprava' stvar osebne duševne higiene: kar se je zgodilo, je bilo hudo in boleče, vendar nima smisla vedno znova ustvarjati teh občutkov v novi generaciji, ki se je rodila 30 ali 40 let po vojni.
Najbolj zanimivo je, da se je pobijaje med vojno zgodilo v istem 'SEDAJU', v katerem berete ta članek. Če bi se ljudje že takrat zavedali 'SEDAJA', do pobijanja sploh ne bi prišlo. Tu je rešitev 'sprave': v naši poglobitvi v zavestnega opazovalca/zavest, ki je zmeraj in samo 'SEDAJ'.
Srečko Amrit Šorli
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
