Analizirajmo svojo družinsko linijo, imena svojih prednikov, njihovo vedenje, ključne dogodke v njihovem življenju in način, kako so končali svojo življenjsko pot. To so naše skrite korenine. Predniki nam zapuščajo svoje energijske vzorce, mi pa jim nezavedno sledimo in jih imenujemo genetska dediščina.
Dejstvo je, da na ta svet nismo prišli po naključju, temveč kot posledica vzročno-posledične povezave, z razlogom in namenom svojega obstoja.
Tako kot smo lahko nagnjeni k temu, da podedujemo določeno bolezen, naj bi bili po tej razlagi nagnjeni tudi k podedovanju miselnih in čustvenih vzorcev. Avtor besedila na duhovni-razvoj.blogspot.com bolezen razume kot posledico naših psiho-čustvenih odzivov. Če smo denimo podedovali nagnjenost k srčnim obolenjem, naj bi po njegovem podedovali tudi določen energijski koncept oziroma vzorec čustvenih odzivov, katerega izražanje skozi čas lahko vodi v razvoj bolezni.
Energijski pečat našega rodu naj bi se skrival v priimku
Po tej duhovni razlagi je energijski pečat našega rodu vsebovan prav v priimku. Tako kot si z drugimi člani družine delimo isti priimek, naj bi si delili tudi nakopičeno energijo oziroma skupno karmo svojega rodu.
Tradicionalno naj bi rod ugasnil z izumrtjem moške linije in naj se ne bi mogel nadaljevati prek ženske. Avtor poudarja, da naj pri tem ne bi šlo za spolno diskriminacijo, temveč za prepričanje, po katerem je moški pol tisti, ki daje oziroma prenaša, ženski pa tisti, ki sprejema in akumulira energijo.
Po tej teoriji naj bi ženska potomka nadaljevala rod v drugi družini. S prevzemom moževega priimka in intimno povezavo z njim naj bi prišlo do "mešanja krvi", zaradi katerega naj bi prevzela tudi določene energijske vzorce njegove družine.
Avtor s tem povezuje tudi spremembe, ki jih lahko ženska doživi ob vstopu v zakon. Proces prilagajanja naj bi trajal nekaj časa, njegova uspešnost pa naj bi bila odvisna od številnih dejavnikov.
Podobno naj bi se lahko zgodilo, da partnerja po tej razlagi energijsko nista kompatibilna. V takšnem primeru naj bi vzorci, ki jih vsak od njiju prinaša iz svoje družinske linije, vplivali na njun odnos in različna področja življenja.
Energijske vzorce naj bi si delili na več ravneh
Po tej teoriji si ljudje energijske vzorce izmenjujemo oziroma delimo na več različnih ravneh.
Znotraj človeške vrste: človek naj bi s prihodom na svet prevzel določeno skupno človeško izkušnjo oziroma breme. Življenje je v tem pogledu razumljeno predvsem kot pot preizkušenj, razvoja in preseganja omejitev.
Znotraj države oziroma prostora, v katerem živimo: tudi zgodovina nekega ozemlja naj bi pustila svoj energijski pečat. Avtor kot primer navaja Balkan, ki so ga skozi zgodovino zaznamovali številni konflikti, vojne, gospodarska nerazvitost in revščina. V duhovnem smislu to razume kot nekakšno skupno karmično breme prostora.
Znotraj mesta ali občine: tudi kraj, v katerem živimo, naj bi vplival na nas. Po tej razlagi naj bi s prebivanjem v nekem mestu prevzemali njegove energijske vzorce, povezane z njegovo zgodovino in dogodki. Prav zato naj bi lahko selitev včasih prinesla velike spremembe na različnih področjih življenja.
Znotraj ožjega okolja – ulice ali vasi: tu naj bi se energijska povezanost še bolj zgostila. Ljudje, s katerimi živimo v neposredni bližini, v nas vzbujajo določene odzive, hkrati pa naj bi si med seboj izmenjevali energijo. Iz tega izhaja tudi misel, da ne bi smeli mirno večerjati, če vemo, da je naš sosed lačen – ne samo zaradi njega, temveč tudi zaradi skupnosti, katere del smo.
Znotraj družinske linije: energija naj bi se neposredno prenašala prek skupne krvi in družinske pripadnosti.
Znotraj nas samih: tu avtor govori o osebni karmi oziroma nekakšnem "rezervoarju" naših dejanj. Ko rečemo, da ima nekdo slabo vest, lahko to v duhovnem jeziku razumemo kot pečat lastnih dejanj, ki človeka spremlja, dokler svojih ravnanj ne ozavesti. Popoln notranji mir naj bi bil mogoč šele, ko smo v miru sami s seboj. Takrat naj bi lažje zaživeli tudi v harmoniji s svetom okoli sebe.
Vsaka sprememba se začne pri nas
Ko na svoje življenje gledamo samo od zunaj, lahko hitro začnemo kriviti okoliščine, politiko, finančno krizo, starše ali partnerja. Svojo pozornost tako usmerjamo predvsem v stvari, na katere pogosto nimamo neposrednega vpliva, zaradi česar lahko dobimo občutek nemoči in obstanemo na mestu.
Figurativno povedano smo kot konica igle: mi smo tisti, ki vodimo nit v določeno smer in iz nje postopoma sestavljamo celoto svojega življenja.
Po tej duhovni razlagi lahko s širjenjem zavesti postopoma presegamo omejitve, ki smo jih podedovali ali prevzeli iz okolja. Človek se morda rodi v okoliščine, ki jih ni izbral, toda od njegovih odločitev in poti je odvisno, kaj bo z njimi naredil.
Človek se tako rodi v nekakšen labirint – čustveni, zdravstveni, finančni, družinski in poslovni. Vsak dobi svoje izzive, njegova naloga pa je, da poišče pot skozi njih in najde svoj izhod.
Vir: atma.hr
