V družbi individualistov, kjer se rodimo in umremo v instituciji, imamo občutek, da smo popolnoma svobodni pri izbiri, s kom bomo v odnosih. Tako živimo v prepričanju, da si zavestno izbiramo partnerje in prijatelje. Poleg tega verjamemo, da lahko zbežimo na drug konec sveta in se tako rešimo takih ali drugačnih napornih družinskih odnosov ter tako v novem okolju pozabimo na vso družinsko tradicijo, ki nam ni po godu. A to je le iluzija.
Kaj Janez zna?
Ključno programiranje posameznika poteka v prvih letih življenja. Kot pravi znan slovenski pregovor: »Česar se Janezek nauči, to Janez zna.« Pri čemer največ vzorcev delovanja poberemo od oseb, ki so nam najbližje. Najpogosteje sta to oče in mama. Odnos, ki ga v teh ključnih letih vzpostavimo z mamo, prenašamo na odnose z ženskami. Odnos, ki ga vzpostavimo z očetom, prezrcalimo na odnose z moškimi.
Če ne zaupamo mami, bomo zgradili zid okrog sebe, da ženske ne bodo prišle do nas. Če se bojimo očeta, se bomo bali ostalih moških. Če oče ne zna postaviti mej, bo otrok izzival meje pri moških na svoji poti. Če se otrok ne počuti sprejetega od staršev, bo imel občutek, da ga tudi drugi ne sprejemajo, in bo stalno hrepenel po sprejetju okolice.
Ali Janez zavestno izbere partnerico?
Ko Janezek odraste, si tako misli, da izbira okrog sebe ljudi kot zavestno bitje, v resnici pa deluje po šablonah iz otroštva.
Ženska tako na primer obtožuje svojega partnerja, da je ne spusti dovolj k sebi. V resnici pa je ona še povsem privezana na svojo mamo, tako da partner ne uspe priti do nje. Zidov tako nima on, ampak ona enostavno preveč energije izgubi v odnosu z mamo in ne uspe spustiti partnerja dovolj k sebi. Čuti, da partner ni povsem pri njej, a ga neupravičeno krivi za to.
Drug primer pa je že štiridesetletni sin, ki nikakor ne more najti partnerke, s katero bi bil srečen. Podzavestno se namreč boji mamine jeze, če bi jo zapustil in zaživel s partnerko. Se zgodi, da mama že umre, sin pa si zaradi strahu pred mamino jezo še vedno ne upa v svoje življenje povabiti ženske, s katero bi bil srečen. Oba primera kažeta, kako nam družinski vzorci lahko krojijo celo naše življenje.
Še bolj »absurden« pa je mogoče primer petletne hčerke, ki je težavna upornica. Oče se redno glasno zdira nad njo, a ker ona čuti, da se je boji, je ne more ustaviti pri njenih vragolijah. Ne glede na to, da je punčka majhna, se je oče namreč boji. Vzrok pa tiči v njegovem otroštvu. Ker se zaradi težkega otroštva in strahu pred mamo še vedno boji žensk, ni zbral dovolj moči in odločnosti, da bi postavil meje svoji lastni hčerki.
Svobodna izbira odnosov je torej Janezova iluzija
Ker se vzorcev svojega delovanja, ki so bili dani kot primer, ne zavedamo, si mislimo, da ko odrastemo, izbiramo okrog sebe ljudi kot zavestna bitja, v resnici pa delujemo zgolj po programih iz otroštva. V kolikor, seveda, teh šablon ne spremenimo.
Družinski odnosi so tako trdna podlaga za naše odnose tudi, ko smo odrasli. Tako v primeru omejujočih vzorcev izgubljamo veliko svoje notranje moči, če jih nismo sposobni razrešiti. Kako to deluje z vidika energij, je lepo opisano tudi v Celestinski prerokbi Jamesa Redfielda.
Ko nismo priklopljeni na univerzalni vir energije, preprosto črpamo energijo za preživetje od ljudi, ki jih imamo okrog sebe. Smo kot neke vrste vampirji eden do drugega. Če ta princip delovanja ozavestimo in energijo črpamo direktno od Vira, imamo svojo moč v celoti v svojih rokah.
mag. Agata Kopač, AI-coach, regresoterapevtka, poslovna svetovalka
Inštitut za sr(e)čno družbo
gsm: 041 454 868
Predniki so vir naše skrite moči 2. del
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
