Starši so me v otroštvu opozarjali, da moram paziti h komu prisedem v avto. Vozila sem se lahko le s tistimi, ki jih poznam in jim zaupam. Dolgo časa sem se tega držala.
Pravilo sem opustila, ko sem živela na Dunaju. V devetih mesecih se nisem niti enkrat peljala v pravljično mesto z vlakom. Raje sem sedla v avtomobile neznancev. Ki so v eni vožnji v najslabšem primeru postali znanci. Večinoma pa prijatelji(ce). Vožnje so temeljile na zaupanju.
Starši so imeli prav. Pazi, s kom se voziš. Vožnja z nekom, ki ga (še) ne poznaš ti lahko spremeni življenje. V trenutku, ko sem sedla v avtomobile neznanih ljudi so se delile zgodbe. Med potjo so se spletle prijateljske vezi.
Prvič sem se na Dunaj peljala s hedonistično food-fotografinjo. Brez nje si danes svojega življenja in ustvarjanja ne morem in niti nočem predstavljati. Prejšnji vikend sem si v kultnem foto-avtomatu prislužila častno mesto na njenem zidu slavnih. Fotografiranje je bilo nepozabno tudi zato, ker sva uspeli zmotiti najbolj romantičen trenutek nekega švedskega para. Fant je punco zaprosil. Ona pa mu je od presenečenja skoraj pozabila odgovoriti. Najini vzkliki in čestitke so jo opomnili, kaj se je pravkar zgodilo. Magičen trenutek.
Dunaj sem obiskala po dolgem času. Bil je ustvarjalen vikend, kjer sem po zaslugi moje najljubše fotografinje uspela prekršiti še eno pravilo. Da ne mešam posla z užitkom. Z njo je to nemogoče. Čeprav sem se iz Dunaja že junija odselila, se mi zdi kot da sploh nisem odšla. Ker sem v mislih in v srcih ljudi še vedno tam. In oni v meni.
Pogosto se selim. In trenutno na vprašanje, kje živim odgovorim: malo tu (v Mariboru), malo tam v (Ljubljani). Važno je le, da nisi sam/a. In osamljen/a.
Mesta lahko zapustim. In menjavam. Ljudi pa ne. To mi dokazujejo tudi bivši fantje. Ki so (p)ostali prijatelji. In me vedno spomnijo, da je vsak trenutek posvečen ljubezni vreden.
In da se je v odnose vredno spustiti. Četudi se ne obnesejo tako kot si želim(o). Mogoče na koncu dobim(o) prijatelja. V najslabšem primeru pa lekcijo.
Nikdar nisem nosila srca na dlani. Sem se pa na dunajsko-mariborskih vožnjah naučila odpreti srce. Naše vožnje so bile psihoterapevtske. Ker smo dovolili, da so se odnosi zgodili. In ker smo si prizadevali, da bi se ohranili.
Nekateri odnosi so se sicer ohladili. Redki izgubili. In zato še bolj cenim tiste ljudi, ki so ostali. In so se me dotaknili.
Nedavno sem se vračala domov s taksijem. Še preden sem se namestila na zadnje sedeže, sem ob znanem taksistovem obrazu hitro zlezla na sovoznikov sedež. Bila sem v veselo-decembrskem vzdušju. Kot rumova kroglica. Kjer se čokolada hitro stopi. In se (rumova) vsebina razlije v izpoved.
Moja kratka grenko-sladka zgodba je taksista očitno ganila, saj mi je dal nekaj dobronamernih nasvetov. In telefonsko številko. Sledilo je srečanje. In ob kavi so se delile zgodbe.
Zgodbe so povsod. Včasih jih ne znam(o) prebrati. Ali pa jih ne upam(o) niti začeti. Ker se bojim(o). Česa že!? Da bom(o) zimo zamenjali za poletje!? In da bodo rdeči noski posledica ljubezni in ne kuhanega vina?!
Tako malo je včasih potrebno, da nekomu sežem(o) v srce. In se dotaknem(o) tiste točke, ki boli. In se v dvojini zaceli.
V predbožičnem času se ukvarjam(o) z nakupovanjem daril. Najboljših stvari pa tako ali tako ne morem(o) kupiti v trgovinah. Ali naročiti preko spleta.
S tem, ko podarim(o) čas drugemu pravzaprav podarim(o) čas sebi.
Decembra ne odpiram le številk na adventnem koledarju. Temveč tudi svoje srce. Vsak dan vsaj eni osebi. Tako malo je potrebno za srečo. Včasih zadostuje vožnja. Klic. Klik. Povabilo. Priložnost. Poljub.
Ni veliko tistih, ki (p)ostanejo domači. In je njihova prisotnost tako naravna kot zrak.
Zaradi njih se je vredno podati na pot. Kakšna bo, ne vem(o). Si pa lahko dovolim(o), da izvem(o). In naredimo točno tisto, kar si najbolj želim(o), čeprav se bojim(o). In prekršim(o) še kakšno pravilo.
Od najstniških let me spremljajo besede "po pameti". Nedavno sem jih ponovno slišala. In pomislila, da s tem, ko nenapisano pravilo prekršim(o) (si) lahko podarim(o) najlepše darilo.
So pa pravila tudi stvar interpretacije. In po moji logiki ravnam(o) po pameti, če si želim(o) deliti trenutke in občutke z nekom, ki ga poznam(o). In mu zaupam(o).
Vprašanje je le, če si upam(o) odpreti vrata in narediti korak. Ali pa raje ostanem(o) na prepihu.
Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
