Alenka Rebula: Premočna ljubezen?

22. 5. 2015
Deli
Alenka Rebula: Premočna ljubezen?

Zadnje čase je izšlo kar nekaj knjig varušk, pediatrov, ameriških pridigarjev in strokovnjakov, ki opozarjajo mlade matere (a tudi očete), naj se ne pustijo tiranizirati od svojega dojenčka. V tem dvignjenem prstu se vidi strah pred čustvi, globinsko navezanostjo, strah pred ljubeznijo, od katere izgubimo glavo.

Ti priročniki vcepljajo materam občutek, da ne smejo pretiravati in da morajo odmerjati svoje čustvovanje v najzgodnejšem obdobju odnosa z dojenčkom ter se držati višjih vzgojnih principov. Negotovim staršem ponujajo občutke (lažne) varnosti in gotovosti v ravnanju z otrokom. Prav zato se mi je zdelo primerno, da opozorim na drugačno knjigo in na drugačna stališča.

Massimo Ammaniti je psihoanalitik, profesor psihopatologije na rimski univerzi La Sapienza ter mednarodno priznan strokovnjak za področje navezovanja in najzgodnejših odnosov. Pri založbi Laterza je izšla njegova nova knjiga Pensare per due (misliti za dva), s katero se loteva novih dognanj o odnosu med materjo in novorojenčkom. S svojim prijateljem Danielom Sternom, velikim raziskovalcem otroštva (infant research) sta izdala že več pomembnih knjig.

Ammaniti opozarja na premik v odnosu do vprašanja materinstva v psihoanalizi. Freud je bil namreč moški svojega časa in ni mogel v celoti dojeti in ovrednotiti ženske in njene vezi z otrokom. V novejših nevrofizioloških raziskavah so ugotovili, da so področja v možganih, ki se aktivirajo v prvem obdobju zaljubljenosti, ista kot pri odnosu matere z novorojenim otrokom. Gre za intenzivno in popolno zaljubljenost, predanost, potrebo po neločljivi zlitosti, ki jo poganjajo mogočne hormonske in nevronske konfiguracije.

Ves psihični svet je zasvojen od te navezanosti in prav je tako. Odnos se potem počasi rahlja in nazadnje se objem odpre, da otrok lahko zaživi svoje življenje, mati pa svojega, in ljubezen začne delovati na daljavo. Mati pripusti otroka v svoj mentalni svet (keeping the baby in mind, kot pravi A. Slade) in misli za dva, doživlja dvojino, v kateri izgubljata oba svoje obrise, a pridobivata sposobnost skupne govorice.

Novi očetje

Ta psihični pretres potrebuje v ozadju očeta, ki ob otroku izpelje preobrazbo svoje moške identitete. Ammaniti pravi, da je to nelahka naloga, kot psihoanalitik pa meni, da Freud iz kulturnozgodovinskih razlogov pač ni mogel izdelati vloge moškega in očeta ob otroku, ki bila primerna za naš čas. Danes namreč doživljamo veliko preobrazbo očetovstva in vlog.

Včasih se očetje za otroka niso zanimali, danes prepogosto postajajo nekakšne matere moškega spola, kar je spet narobe. Otrok ne rabi dveh mater, rabi očeta, ki je od matere globoko drugačen v občutenju sveta in otroka, in ki zna v prvem obdobju poskrbeti, da mati in otrok izživita obdobje blažene zlitosti, ne da bi ga to ogrožalo. Skratka, moški postane oče, če izoblikuje do otroka svoj, povsem moški odnos, če zna podpreti mater in začasno stopiti v ozadje in od tam prevzeti nase vse obremenitve družinske režije, in če je njegova ljubezen globoka in velikodušna, sočutna in zvesta, a moška.

Ženske lahko zaupajo vase

Otrok začasno zasede ves materin psihični prostor in prav je tako. Medsebojna zaljubljenost pri ženski in otroku omogoča izoblikovanje dveh samostojnih psihičnih svetov iz enega. Zakaj bi se bali tega začetnega čustvovanja, ki ima nalogo, da mater in otroka preobrazi in poveže za vse življenje in ki ga naš organizem z vso močjo, z zagonom nagonskih in arhaičnih sil, omogoča in prenaša iz roda v rod?

Zakaj naj bi ženska ne zaupala v svoje občutke, ki jo vodijo v razumevanje otrokovih potreb, zakaj naj bi trepetala pred dežurnimi strokovnjaki, od porodničarjev do pediatrov in strogih varušk? Zakaj naj bi čakala, da jo spravijo v red in polikajo njena prenapeta čustva in njeno neurejeno ljubezen?

Hvala, ne. Na srečo še ohranjamo v sebi modrost materinstva in jo bomo znale obvarovati pred vsemi, ki si hočejo lastiti našo vlogo in moč naše duše, ko vemo, kako naj ljubimo novorojenega otroka.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja